»Na oddelku za zgodovino in uporabno umetnost v našem muzeju hranimo keramiko že iz 14. stoletja, na arheološkem oddelku so keramični predmeti še starejši, tu pa imamo izdelke z letnico nastanka 2019, kar pomeni, da keramika v svetu še vedno predstavlja izziv, se pojavlja kot pomemben medij in dopolnjuje druge medije; povezuje se denimo z videom, instalacijami, prisotna je na številnih razstavah,« je o slovenski keramiki povedala dr. Zora Žbontar iz Narodnega muzeja Slovenije.
Hrvaška uporabna umetnost
Hrvaško združenje likovnih umetnikov uporabnih umetnosti ‒ ULUPUH pa je pripravilo razstavo z naslovom Čarobni botanični vrt, ki so jo v Zagrebu in Varaždinu že videli, zdaj pa so jo razstavili še v Narodnem muzeju Slovenije (NMS). Nastala je na podlagi tretjega dela projekta Keramični laboratorij, ki ga je leta 2016 zasnovala kuratorica Višnja Slavica Gabout.
Ta je avtorje povabila, da so ustvarjali na temo narave. Kar nekaj imen iz sveta umetniške keramike je zelo znanih, štiri so na tokratni razstavi posebej izpostavili. Marjan de Voogd iz Nizozemske zna krhek porcelan obdelati do najmanjših detajlov, nemška ustvarjalka Heide Nonnenmacher se prav tako predstavlja z delom iz porcelana, in sicer iz serije Orto Botanico, kjer s krhkostjo ustvarja optično iluzijo membrane, ki bi lahko bila tudi iz papirja. Posebno tehniko je sama raziskovala in zdaj ta znanja predaja tudi drugim v laboratoriju. Kot je povedala Žbontarjeva, porcelan obdela, ga deformira z žganjem pri visoki temperaturi 1280 stopinj, za tanko strukturo pa uporablja vodotesen premaz; gre torej za povezavo sintetične mase s porcelanom. Svojo mešanico je ustvarila tudi Estonka Aigi Orav, ki je porcelanu dodala rastlinski mleček. Med najpomembnejše avtorje pa sodi tudi srbski umetnik Velimir Vukičević, ki je s skulpturo Čarobna škatla ustvaril učinke lebdenja.
Na razstavi izstopajo tudi okroglaste razpokane strukture iz glinenih plošč, ki jih je ustvaril Rafael Pérez Fernández iz Španije. Glino si pripravlja sam, »nenadzorovane« razpoke pa nastanejo med procesom žganja pri temperaturi 1300 stopinj. Umetnik predmete žge tudi večkrat, da pride do želene skulpture. Mladen Ivančič z Reke eksperimentira z glazurami, ki jih žge pri visokih temperaturah, da dobi kristalno strukturo, hkrati pa jih kombinira v instalacije, kot jo vidimo tudi na razstavi pod naslovom Lopata in kramp. Nepalska umetnica Sapana Gandharb, ki zdaj živi v Sloveniji in postaja vse bolj vidna ustvarjalka, pa je prepletla kulturo dveh prostorov tako, da je ustvarila gibljive posode, ki se poigravajo s silo težnosti.
Slovenska majolika
V drugem prostoru muzeja je odprta osrednja razstava tega leta Slovenska majolika, ki se tematsko ukvarja z istim materialom in je nastala v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. V Kamniku je bila ena najpomembnejših tovarn za predelavo keramike Svit, zanje je slikala motive slikarka Irena Radej, ki bo slikala na keramiko tudi v okviru spremljevalnih dejavnosti ob razstavi. Na ogled je kar 188 predmetov iz obeh muzejev.
Iz zbirke NMS so tokrat posebej želeli izpostaviti zbirko fajanse, iz katere so se delale ročke za vino ter druge uporabne in okrasne posode. Tako za fajanso kot majoliko je značilno, da gre za iste materiale in isto tehniko izdelave, hkrati pa gre v obeh primerih za posnetek kitajskega porcelana, je izpostavila dr. Mateja Kos. Ko je belo-modri porcelan iz dinastije Ming po svilni poti potoval v osrednjo Azijo in pozneje v Evropo, so ga skušali posnemati. To jim je uspelo tako, da so prozorni svinčevi glazuri dodali kositer in tako dobili belo glazuro, pri čemer so uporabili kar navadno lončarsko glino. Pozneje se je ta tehnika zelo ukoreninila v Španiji, kjer dobila ime majorika ali majolika (po otoku Majorka), in nato potovala čez Sicilijo v Italijo, vse do mesta Faenza pri Raveni, kjer je pobrala še drugo ime, fajansa. Tehnika majolika je torej precej starejša od fajanse, ki se uporablja za poimenovanje predmetov od zgodnjega 17. stoletja naprej.
»Iz fajanse so izdelovali namizne servise. Takšni servisi so lahko vsebovali tudi po 400 kosov,« je povedala dr. Kos. Sete posod so naročali v Faenzi, kjer so polizdelkom po naročilu dodajali poslikave, grbe, cvetlične motive, pobožne podobe. Razstavljeni set pa je iz tovarne iz Holiča, z ozemlja današnje Slovaške. Takšne posode najdemo tudi v zapuščinskih inventarjih naših plemičev in bogatih meščanov, med drugim tudi Žige Zoisa.
Na razstavi je posebej izpostavljena zanimiva solnica. V 17. stoletju so bile takšne solnice okras na mizi namesto vaz z rožami. »Takšne solnice imajo po navadi v sredini grb ali kakšen drug motiv, za to konkretno solnico na razstavi pa sicer ne vemo, čigava točno je. Imamo pa v stalni zbirki muzeja solnico z Auerspergovim grbom,« je povedala kustosinja. Poleg majolike in fajanse obstaja sicer še ena tehnika obdelave keramike, ki so jo izpostavili na razstavi – gre za industrijsko majoliko, ki so jo razvili v tovarni Minton v Angliji v 19. stoletju, za material pa so uporabljali beloprsteno keramiko, ki so jo izdelovali tudi v tovarnah pri nas.
Največji del razstave pa obsega prikaz različnih majolik z našega ozemlja iz zbirk NMS. Gre za predmete, ki so jih v glavnem izdelali v Italiji in drugje po Evropi. Najstarejša slovenska majolika je iz Nemškega Dola iz leta 1870 s Kristusovim monogramom. »Ne ve se, kdaj točno se je ime majolika prijelo pri nas, ve pa se, da oblika posode izvira iz Italije; Italijani ji rečejo bokal, pri nas torej majolika, v nekaterih delih Nemčije pa celo kranjski vrč, se pravi vrč iz dežele Kranjske,« je še povedala dr. Kosova. Na ogled je še nekaj »kmečkih« majolik, ki so jih posodili iz Slovenskega etnografskega muzeja (SEM).
