Zato s tem zapisom podajam tožilstvu javno ovadbo zaradi tega dejanja – ne da bi tu zahajal v podrobnosti, pod kateri člen kazenskega zakonika to spada. Če morda ne pod premalo jasno napisani 135.a člen KZ o mučenju (a jasen vsaj v prepovedi povzročanja tudi hudega psihičnega trpljenja), pa pod kakšnega milejšega (členi 190, 192, 257, 258, 266). Člen 266 se glasi takole: »Uradna oseba, ki pri opravljanju službe z zlorabo svojega uradnega položaja ali uradnih pravic s kom grdo ravna, ga žali, ga lahko telesno poškoduje ali sploh ravna z njim tako, da prizadene njegovo človeško dostojanstvo, se kaznuje z zaporom do treh let.« Tudi če bi bila po korektno izvedenem sojenju izrečena v tem prvem primeru le pogojna kazen, bi bilo to najbrž vendarle vsaj jasno sporočilo, da bo odslej drugače kot doslej.
Za to potezo sem se odločil tudi zato, ker v senci povsem nedopustnih političnih pritiskov na neodvisno delo tožilstev in sodišč potem celo tako hude (in mnoge druge) resnične slabosti našega pravosodja v takih »nepolitičnih« zadevah ne doživijo ustreznega odmeva niti v medijih (niti v »levih«, kaj šele v »desnih«!), predvsem pa ob njih nadzorni mehanizmi pravosodnega sistema reagirajo prevečkrat medlo in sprenevedajoče, namesto da bi jasno pokazali, ali so sposobni brez političnih pritiskov sami ustrezno reagirati na hude slabosti v sistemu (in odstopiti, če tega niso sposobni).
Tu omenjeni škandalozni primer sodno zaukazanega nasilja nad otroki me je šokiral že sam po sebi – že takrat, ko sem si na podlagi medijskih poročil mislil, da mora biti v materinem odnosu do teh otrok gotovo »zadaj« nekaj hudega, da je sodišče ukazalo njihov prisilni odvzem in izročitev v varstvo očetu (a da zaradi varstva zasebnosti javnost tega ne sme zvedeti). Takrat sem zato najprej razmišljal le o javnem pozivu k spremembi zakona, ki naj bi zahteval obvezno navzočnost sodnika pri takem prisilnem odvzemu otrok in njegovo osebno odgovornost za njegov potek – toda po skrajno medlem in formalističnem odzivu nekega višjega sodnega nadzora, po ugotovitvah katerega naj bi šlo tu vse »po zakonu«, mi je bilo že jasno, da samo to očitno ne bo dovolj.
Potem pa je ta četrtek strokovna revija Pravna praksa objavila članek prve materine odvetnice (Nevenke Šorli – nekoč celo članice Sodnega sveta, iz katerega pa je leta 2003 protestno izstopila), ob katerem pa sem se zgrozil še bolj kot poprej. Iz njega je namreč očitno, da »zadaj« sploh ni nikakršne materine neprimernosti za vzgojo otrok, ki materi niti očitana ni bila, pač pa izredno hude procesne in vsebinske kršitve v že 20 mesecev trajajočem postopku odločanja o stikih staršev z otroki – tako hude, da je odvetnica zaradi njih vložila že dve kazenski ovadbi zoper sodnico. Obe sem prebral in ju podpišem tudi sam. Bo po prvi ovadbi zdaj zavržena še druga? In bo potem namesto tožilstva morala mati sama zahtevati, da te izjemno hude kršitve končno vendarle pridejo pred sodišče? In kaj bo z otroki, ki so že štiri mesece ločeni od matere, če se na koncu (kdaj?) izkaže, da je bila njihova dodelitev očetu v tem primeru zanje res zelo škodljiva?
Hic Rhodos, hic salta! Z drugimi besedami: tu pokaži, slovensko pravosodje – in to hitro – kaj znaš in kaj zmoreš: v tako hudih zadevah prav počasi prekladati papirje – ali jih pravočasno in zakonito razreševati, zlasti če resno ogrožajo vse nadaljnje življenje mladoletnih otrok?
Matevž Krivic, Sp. Pirniče