Najprej ugotovitev epidemiologov, da bi moralo vsaj 60 odstotkov vsega prebivalstva namestiti aplikacijo, če bi hoteli vsaj približno slediti širjenju virusa. Če pogledamo sliko uporabnikov telefonov, jih ima primerne telefone kakšnih 70 odstotkov vseh, ki imajo mobilne telefone. Pri tem sem upošteval, da starejši prebivalci v glavnem nimajo pametnih telefonov, pa tudi mnogi otroci sploh nimajo mobilnih telefonov, predvsem v revnejšem delu prebivalstva. Iz navedenega lahko izračunamo, kolikšen je delež tistih, ki bi lahko uporabljali aplikacijo. Po anketi Ninamedie med 14. in 16. julijem letos, objavljeni v Dnevniku 20. julija 2020, bi takšno aplikacijo prostovoljno namestilo okli 48 odstotkov anketiranega prebivalstva, kar pomeni, da na koncu pridemo do 34 odstotkov vseh prebivalcev, ki bi uporabljali aplikacijo. Toda tudi če bi bila številka za polovico večja, kar ni verjetno, ne bi dosegli želenih zahtev stroke.
Potem: aplikacija naj bi nam sporočila, ali smo (bili) v bližnjem stiku z okuženim ali potencialno okuženim z virusom. Če pogledamo na koronazakonodajo, morajo biti vsi okuženi ali potencialno okuženi v samoizolaciji oziroma karanteni. Naj mi nekdo razloži, kako bi lahko prišel v bližnji stik s človekom v karanteni, saj se takšen prebivalec sploh ne sme gibati izven naslova karantene, če pa se, pa so zagrožene visoke denarne kazni in celo zapor? Torej, aplikacija ne bo zaznala nobenih stikov z okuženimi ali potencialno okuženimi, razen če ti ne upoštevajo odločb o karanteni. Vseh tistih okuženih, ki še ne vejo ali niti ne sumijo, da so okuženi z virusom covid-19, aplikacija v nobenem primeru ne more zaznati.
Nadalje, kako bo aplikacija pomagala epidemiološki službi pri spremljanju okužbe, predvsem na novo okuženih? Glavni cilj epidemiologov je najti vse okužene in potencialno okužene, ki so bili v tesnem stiku z okuženimi, jih izolirati in s tem preprečiti širjenje okužbe. Če epidemiologi zaradi anonimnosti, ki je zapovedana aplikaciji, ne bodo mogli ugotoviti, kdo so tisti, ki so prišli v bližnji stik z okuženimi ali potencialno okuženimi, potem nikakor ne bodo mogli posredovati in izolirati le-teh, kar naj bi bil glavni cilj koronaaplikacije.
Iz navedenega lahko sklepamo, da bi bilo število uporabnikov aplikacije premajhno, da bi bila učinkovita, da ne more zaznati tistih, ki so kužni, pa nihče ne ve zanje, in da epidemiologom ne more pomagati, če je anonimna. Torej, ob vsej zavzetosti vlade, da se aplikacija uvede in da jo lahko kasneje glede na sprejeto zakonodajo tudi obvezno zapove nekaterim (okuženim in potencialno okuženim), je sklep samo eden: koronaaplikacija mora vsebovati del, iz katerega je mogoče ugotoviti, kdo je bil s kom v stiku in kdaj. Če tega nima, je brez smisla, če to ima, pa je v nasprotju z zakonodajo. Kdo torej komu laže in zakaj?
Branko Kovač, Kranj
