Potem ko je bila Olimpija na prvem mestu lestvice prve slovenske nogometne lige od 12. kroga, je s porazom proti Taboru izgubila vodilni položaj pred jutrišnjo tekmo zadnjega kroga s Celjem ob 20.45 na stadionu Z'dežele. Ker so Ljubljančani na zadnjih treh tekmah osvojili le točko, so prednost štirih točk spremenili v zaostanek dveh. Ljubljančani morajo za tretjo osvojitev naslova državnega prvaka v času vladavine Milana Mandarića zmagati v Celju, kar bo glede na njihovo trenutno formo, slabo telesno pripravljenost in stanje duha v slačilnici izjemno zahtevna naloga.
Igralci Olimpije niso bojevniki
Učinek nepotrebne zamenjave priljubljenega trenerja Safeta Hadžića z neizkušenim Hrvatom Dinom Skenderjem se je hitro razblinil. Po seriji štirih zaporednih zmag, ki so bile začinjene s kar 14 zadetki, je bilo konec uspehov, ker so za tekmece postali prebrana knjiga. Rešitve so našli v postavitvi veliko igralcev v zvezno vrsto in agresivnem pristopu, saj ljubljanski umetniki s potezo več niso pravi bojevniki. Potem ko je Olimpija izgubila z Aluminijem zaradi podcenjevanja tekmeca in z obilo sreče ostala neporažena v Murski Soboti, je doživela nov poraz proti Taboru, ker se je Dino Skender ujel v taktične zanke, ki mu jih je nastavil Mauro Camoranesi, Argentinec z italijanskim potnim listom na klopi Sežancev. Čeprav je sežanska zasedba dejansko tujska legija, ki je prišla na Kras služit denar in plače zamujajo mesec dni, so v Stožicah delovali kot prava ekipa z moštvenim duhom, hierarhijo in veliko željo po uspehu. Očitno je preveč igralcev Olimpije z mislimi že na izhodnih vratih, potem ko jim po jutrišnji tekmi potečejo pogodbe.
Skender se je znova zatekel k previdni taktiki ne prejeti gola, namesto da bi tekmeca napadel frontalno, ga takoj spravil v podrejen položaj in pokazal, kdo je v Stožicah gospodar. Olimpija v obrambi dela neverjetne napake in ko se znajde v zaostanku, je to težava, iz katere se ne zna izkopati. Glede na kriterije, ki jih ima za menjave Milan Mandarić, bi moral v nedeljo zvečer minuto po koncu tekme odstaviti trenerja Skenderja in ekipo predati v roke človeku, ki pozna metode (Hadžić), da jo v 48 urah prebudi za tekmo leta. Olimpija bi s trenerjem tipa Camoranesi že proslavljala naslov prvaka in zadnje gostovanje v Celju bi bilo le izlet na revijalno tekmo in dvig pokala.
Zdaj so na potezi predvsem tisti igralci in funkcionarji, ki so zminirali Hadžića, da pokažejo pravi značaj in ekipo popeljejo do zmage v Celju. Če Olimpija v Celju ne zmaga, Maribor pa premega Aluminij, bo prvenstvo končala celo na tretjem mestu. To bi bil neuspeh, s katerim bi kandidirala za slovenski spodrsljaj leta.
Celje v vlogi favorita
Celjani so se pred velikim finalom sezone znašli v vlogi favorita, saj jim za naslov prvaka zadostuje že remi, a so odločeni, da bodo lovoriko potrdili z zmago. V prid so jim trenutna forma, podoba na igrišču, uigranost, izkušenejši strokovni štab, moštveni duh, domače igrišče… Varovanci Dušana Kosića, ki je dozorel kot trener, so v Velenju brez kaznovanega kapetana Mitje Lotriča porabili le toliko moči, kot je bilo potrebno za osvojitev treh točk, medtem ko je morala že tako fizično načeta Olimpija v Stožicah garati na vso moč do konca tekme. Cilj Celja je bil uvrstitev v Evropo, ki so ga izpolnili. Tudi če ne bodo prvaki, to zanje ne bo takšen neuspeh kot za Olimpijo, ki je na prav neverjeten način zapravila vse prednosti, ki jih je imela pred konkurenco.
