Že 210 let se Ljubljana lahko pohvali s svojim Botaničnim vrtom, ki na stičišču Ižanske in Dolenjske ceste deluje pod okriljem ljubljanske univerze. Vrt je ustanovil in nato skoraj četrt stoletja tudi vodil učitelj botanike Franc Hladnik, ob uradnem odprtju tedanjega vrta domovinske flore pa so 11. julija 1810 posadili tudi od pet do deset let staro lipo. Ta čast je pripadla guvernerju Ilirskih provinc Avgustu Marmontu, lipa je bila zato znana kot Marmontova lipa.
Namesto 200 zdaj 10 let stara lipa
Marmontova lipa je na območju vrta rasla več kot dvesto let in je bila dolgo med najstarejšimi drevesi Botaničnega vrta. Čeprav so drevo napadle glive, so se ga zaposleni v vrtu zadnja leta trudili vzdrževati kljub njegovemu vse slabšemu stanju. Ko je pred nekaj leti mogočno drevo, ki je v višino segalo že dobrih 50 metrov, postalo prenevarno za mimoidoče, so se odločili, da večji del drevesa odstranijo. »Del originalnega drevesa je še ohranjen, pognal je tudi poganjek, a je vprašanje, ali se bo obdržal,« je povedal vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani Jože Bavcon. V Botaničnem vrtu so zato 11. julija v sklopu praznovanja 210. obletnice svojega obstoja posadili potomko Marmontove lipe. V Botaničnem vrtu namreč hranijo tako semena Marmontove lipe kot tudi mlajša drevesa v ločnicah.
Približno deset let staro drevo, ki je do pred kratkim raslo v loncu, so minulo soboto zasadili na mesto, kjer je nekoč raslo prav tako eno starejših dreves na območju vrta – bukev. »Mladega drevesa nikoli ne posadimo na mesto, kjer je že prej rasla ista vrsta, v tem primeru lipa. Glive, ki so napadale staro drevo, lahko namreč preskočijo,« je ob tem povedal Bavcon. Ob potomki Marmontove lipe je zdaj tudi spomenik Francu Hladniku, ki, kot je povedal direktor vrta, simbolično gleda proti lipi.
Med starostami tudi Fleischmannov rebrinec
Marmontova lipa sicer ni (bila) edino drevo, ki na območju vrta korenine poganja že več kot dve stoletji. Že od ustanovitve Botaničnega vrta namreč tam raste tudi rumeni dren, med najstarejšimi drevesi je še tatarski javor. Prav tako že približno dvesto let na območju rastejo Hladnikov volčič in Fleischmannov rebrinec ter še več kot 447 drugih vrst rastlin, ki so bile v vrtu zasajene že ob njegovi ustanovitvi leta 1810 ali kmalu zatem. »Že ves čas tukaj cvetijo tudi navadni mali zvončki,« je ob tem dodal Jože Bavcon.
Prav Fleischmannov rebrinec je ena večjih posebnosti ljubljanskega Botaničnega vrta. Je namreč endemit, saj ga v naravnem okolju ni več, v strokovni literaturi pa je kot njegovo edino nahajališče naveden prav ljubljanski Botanični vrt. Takrat še neznano vrsto rebrinca je v 30. letih 19. stoletja vrtnar Andrej Fleischmann našel na območju grajskega griča, kjer ga kasneje niso več opazili, in ga posadil v vrtu.
