RTV danes in jutri

V razpravi se je znova potrdilo prekletstvo televizije, saj je, vsaj kaže tako, edina, ki je na RTV Slovenija sploh vredna pozornosti, kar pa je še huje, o njej vsi vse vemo, se vsi na vse spoznamo, le tisti ne, ki jo vodijo in v njej ustvarjajo. Baje je v večini držav tako, povsod jim je njihov javni servis najslabši od možnih. Recimo: v razpravi se je Ivan Štuhec, kot predstavnik edine še delujoče ideologije na Slovenskem, izkazal skorajda kot izvedenec za televizijske produkcijske procese, sestavljalec ekonomsko in produkcijsko učinkovitih snemalnih ekip, škoda, da se ni lotil še, kako montirati posneta gradiva, čeprav je v prispevkih iz tujine zaslutil, da so montirani v Ljubljani. Borut Rončević je nenehno, in za moj okus kar nekam vzvišeno in žaljivo, opozarjal, da mu za nadziranje vodenja in poslovanja manjkajo analize, številke, čeprav se mi zdi, da se po tej poti le ne da ocenjevati kompleksnosti načrtovanja in udejanjanja vsebin, ki jih kreirajo ustvarjalci programov. O razpravah Marka Milosavljevića, medklicih voditeljice razprave in Borisa Berganta ter o stiskah generalnega direktorja ne bom razpredal, zdele so se mi graditeljske in zazrte v prihodnost javnega TV-servisa, s pohvalo jim utegnem še škodovati.

Sam bi pristavil: pri vodenju in poslovanju TV Slovenija, zlasti pa pri snovanju in uresničevanju njenih programski vsebin, gre za enega najkompleksnejših poslovnih ustvarjalnih in produkcijskih procesov. Želim si javni TV-servis, o katerem ne bi odločale stranke, ki so prehodno na oblasti, želim si svobodo novinarskega ustvarjanja, kritik in opozarjanja na družbene probleme, na barabije, kraje, nemoralna početja politike in politikov. Ne želim si v njem pogrošnih vsebin in resničnostnih šovov, nočem, da si sredstva za svoje vzgojne, izobraževalne, kulturne, informativne, športne in druge vsebine javni TV-servis nabira s povečevanjem propagandnih sporočil, ki nas pretežno večino gledalk in gledalcev že tako motijo in odvračajo. Želim si, da bi ji sredstva za njeno delovanje zagotavljali stran od pristojnosti in strankarskih blodenj tistih, ki so (kadar koli in kdor koli pač) prehodno na oblasti. Čudim se, kako si vladajoča nomenklatura sploh drzne razmišljati o zmanjševanju sredstev za njegovo delovanje. Ta ista hiša je pred več kot tridesetimi leti zmogla ustvariti dvanajst TV-dram na leto, kup predstavitev gledaliških predstav, kar nekaj gledljivih nanizank, ki so bile kakovostno daleč nad pogrošnostjo teh, ki danes od vsepovsod preplavljajo naše ekrane. Za eno kavo s smetano, za manj kot eno pivo višja mesečna naročnina bi ublažila stisko RTV Slovenija. Seveda se da tudi v današnji RTV Slovenija še kaj racionalizirati, to vedo sami najbolje, a to sploh ni namen vladajoče nomenklature, namen jim je nadeti nagobčnike drugače mislečim. Če nam res gre za demokracijo, se moramo temu odločno upreti. Janezek že imajo svoje medije, igra naj se z njimi!