Breg, nekoč predel manj premožnih Novomeščanov, manjših obrtnikov in delavcev v starem mestnem jedru, velja za enega najslikovitejših novomeških predelov. Strnjen niz hišk, zgrajenih v drugi polovici 18. stoletja in naslonjenih na ostanke srednjeveškega mestnega obzidja visoko na skali nad reko Krko, tvori znamenito novomeško veduto, v sebi pa skriva marsikatero življenjsko zgodbo, med drugim tudi zgodbo znamenitega Novomeščana, slikarja in grafika Božidarja Jakca. Na njegovi rojstni hiši so na njegov rojstni dan odkrili restavrirano spominsko ploščo in se ob tem spomnili tudi stoletnice znamenite novomeške pomladi. Eden od njenih nosilcev je bil prav mladi Jakac, kar bodo v prihodnjih mesecih obeležili tudi v Dolenjskem muzeju.
Jakčevi vodili enega prestižnejših hotelov
Veliki umetnik se je 16. julija 1899 rodil v hiši na Cvelbarjevi 9 tik ob ulici Breg. Ko je bil star šest let, se je družina preselila v stavbo v bližini, današnji Jakčev dom, kjer so Jakčevi odprli tedaj enega najprestižnejših novomeških hotelov. V 20. in 30. letih, v Jakčevem najbolj ustvarjalnem obdobju, ko je veliko potoval po svetu, pa je njegov oče zašel v finančne težave, hotel so prodali in se preselili v Metliko.
Jakčevo rojstno hišo na Cvelbarjevi ulici, danes zaščiteno kot spomenik lokalnega pomena, je leta 1910 kupil Avgust Murn, dedek današnjih lastnikov Ljuba in Toma Murna. S krajšimi prekinitvami je bila v hiši gostilna, med drugo svetovno vojno je bila v njej italijanska menza, leta 1959 pa se je zgodila nacionalizacija in Murnovi so ostali brez pomembnega vira preživetja. V 60. letih je gostinsko dejavnost v njej prevzela novomeška gostinska šola. Restavracija Breg, ki je v hiši delovala do leta 2005, je dolga leta veljala za eno najuglednejših v mestu. »Ena od sob je nosila ime po Jakcu, v kuhinji pa sem tudi sam tri leta delal kot vajenec,« pripoveduje Ljubo Murn.
Postopek denacionalizacije trajal 21 let
»Po osamosvojitvi smo se kar 21 let borili, da smo hišo dobili nazaj. Leta 2012 nam je uspelo, a nazaj smo dobili 'crknjenega konja'. Vso opremo so pobrali, razen starih neuporabnih štedilnikov, kleti so bile plesnive, vodovod neuporaben,« pove Murn. V zadnjih letih je prenovil fasado in uredil dvorišče, a ker v hiši nihče ne živi, je njeno stanje iz leta v leto bolj klavrno. »Hišo sem že nameraval prodati za namene gostinske dejavnosti ali kaj podobnega, ampak to se potem ni zgodilo,« dodaja.
Spominsko ploščo na Jakčevi rojstni hiši so prvič odkrili leta 1999, ob stoletnici Jakčevega rojstva. Tudi takrat je pobuda prišla s strani Dolenjskega muzeja. »Obeležitev je pomembna tudi zato, ker imamo v neposredni bližini Jakčev dom, v katerem hranimo izjemno dediščino 828 Jakčevih del, ki jih je umetnik predal Novemu mestu v 80. letih,« pove direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik.
Ob tem omenja tudi težave s predstavitvijo Jakčeve dediščine. Muzej ima namreč pravice za razstavljanje njegovih del, ne pa tudi za uporabo njegovih del za kataloge ali razna vabila v medijih, kar je mogoče izključno z dovoljenjem Jakčevih potomcev. Tako so po besedah direktorice z uporabo njegovih del, podobno kot v drugih muzejih in galerijah po Sloveniji, zelo omejeni. »To je velikanska škoda za predstavitev samega umetnika in njegovega izjemno bogatega in raznolikega opusa. Toda željo in zahteve potomcev pač spoštujemo,« dodaja Dokl-Osolnikova.
