Direktor Beletrine Mitja Čander se je z menoj vselej sporazumeval korektno, ne glede na zasebnost ali uradnost izbranega spletnega kanala (v živo še nisva spregovorila niti besedice). Pravzaprav sem mu pisala o predlogih za knjižne prevode, pa je sam vprašal, ali sem napisala kaj avtorskega, in nato spodbudil moje zametke fabule za novi roman s ponudbo, da ga izda. Vedela sem, da je zgodba primerna za program Beletrine, vem, da bo založba poskrbela za temeljito uredniško in lektorsko obdelavo oddanega besedila, vem, da pri njih za avtorje lepo skrbijo in da se zavedajo dejstva, da se življenje knjige ne zaključi, ko vznikne iz tiskarne.
V precepu pa sem, ker se mi mrzko upira, kar se je v zadnjih dneh zgodilo na svetu javne agencije za knjigo, ko so pod točko razno ob koncu seje – kot da mimogrede – odslovili dosedanjo direktorico Renato Zamida in bržčas poskrbeli, da s slovenskim gostovanjem na Frankfurtu 2023 ne bo imela več nič, čeprav je uspešnost projekta zagotovila prav ona. Predstavljam si, da je to podobno, kot da bi kdo, na primer manjša riba kot jaz, nekaj let garaško škrebljal in pisaril roman, katerega naslovnica bi se naposled v mastnem tisku dičila z imenom nekoga drugega. Za zdaj kaže, da se utegnem znajti med Beletrininimi avtorji – na rovaš svoje podpisane pogodbe, ki mi ne omogoča niti zakonitega niti fer umika, sem se pozanimala –, zato me zadeva kar tišči.
Veliko je avtorjev, ki jih občudujem in redno objavljajo pri Beletrini, so zadovoljni z obravnavo in pišejo res imenitno. Popolnoma jih razumem, in celo menim, da se mnogi prav zdajle počutijo podobno kot jaz. Nisem našla konjske glave v postelji in nihče mi ni rekel, da bi ponudbe ne bi smela odkloniti, ko je bil še čas. Vendar pa se mi zdi pomembno, da nenehno preizprašujemo svoje položaje, pa čeprav ali prav zato, ker smo »na svobodi« kot zadnji člen v finančni verigi priklenjeni na naročnike, naj bodo bolestno stremuški ali pa poštenjaki, ki si ne zmorejo privoščiti, da bi nas dobro plačali. Zdajle, prav zdajle, v brazdi resda pričakovanega in opazovanega, a kljub temu prihuljenega manevra na JAK, se počutim kot sokriva. Kakor da bi na Požareportu pridigala o škodljivosti Požareporta, se udinjala v vladi in zvečer hodila na proteste ali pa se prostituirala in obenem pela levite kolegicam, naj strmoglavijo zvodnika.
Ni veliko priložnosti, da v Sloveniji zadeneš terno z založnikom. Denar je pičel, nevreden vloženega dela. Zame je večina razlogov za pisanje vezana na imperativ, morda tudi sebičen, da od sebe daš zgodbo, za katero meniš, da je nujna. Ne delam si utvar, da bi kdaj lahko od svojih knjig živela, in morda je ravno to razkošje, da živim od prevajanja za založbe, ki niso Beletrina, v meni končno sprožilo štrajk. Resnično menim, da je v tem hipu največ, kar lahko storim iz svojega primeža, to, da povem, kako zelo se mi kot avtorici, katere honorarji za avtorska dela in prevode, če niti ne omenjam morebitnih visokih štipendij, so skoraj v celoti odvisni od JAK, bolestno upira zahrbtno kadrovanje in rovarjenje proti tamkajšnji direktorici. Zdi se mi sposobna in nepristranska, menim, da jo je prav to odpihnilo.
Če je Čander, ljubeznivi in taktično podkovani založnik, zmožen strmoglaviti svojo nekdanjo sodelavko z Beletrine, če je zmožen doseči, da ga na vplivne položaje nastavi katera koli vlada ne glede na strankarske ali ideološke podstati, se bojim, da trenutno najhujša zagata na izmozganem področju knjige niti ni haranje fašistoidnih likov po kulturni produkciji, temveč to, da nis(m)o izvrgli izvedbenikov, ki jim je vseeno, pod katero zastavo plovejo.
Saj vem, samorogi bodo jadrali po mavricah, ko bomo avtorji lahko izbirali, iz katerega korita nas hranijo. Dokler smo obravnavani korektno, naj le apolitično molčimo, je to ta vaja iz všečnosti, sem prav razumela? Že mogoče, da je treba ločevati med mafijskimi manevri in profesionalnostjo, med fizično entiteto in poslovnim subjektom. Pa vendarle: če bomo vselej pisali in objavljali s plašnicami na obrazu, ali ne bo naš obraz slej ko prej – naslovnica naše knjige, na kateri se bosta namesto našega imena lesketala neki Mitja Čander, človek za vse čase, poleg njega pa napis: Izid knjige je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije?
Pozicija (neodvisne?) avtorice je tukaj precej nehvaležna. Če oziroma ker je nihče ničesar ne vpraša, lahko krmari med celostnim pristopom, ki ga založba ponuja – za ceno tega, da se ves čas grize v jezik –, in glasnim »ne«, s katerim si požge mostove in v najboljšem primeru plača odškodnino, dela pri eni od dveh najprestižnejših založniških hiš pa bržčas ne dobi več. Gospod Mitja Čander zdaj ni nič manj taktično vešč, kot je bil, ko sem podpisovala pogodbo, pa tudi nič manj čist ni kot tedaj. Ampak pride trenutek, ko se človeku, piscu, preprosto zastudi zarota molka in mora krikniti, četudi v prazno. Knjiga ni zgolj papir, ki splava ali potone med ostalimi, knjiga je zaveza o nemolčanju. Če bi v tem hipu tiščala jezik za zobe, bi imela občutek, da sem jo izdala. To pa ni moja služba.
