Tako se mi zdi zelo nenavadno, da gospod Cuznar v isti sapi hlastno postavi dve trditvi. Najprej, da »so Italijani nas Slovence zaradi namišljenih masovnih pobojev v tej fojbi razglasili kar za genociden narod«. Takoj zatem pa, da je to »vsekakor najbolj odvratna metoda, razglašati kar cel narod, nas Slovence za genocidne«.

Imel sem priložnost v raznih okoliščinah spoznati in tudi družiti se s kar nekaj Italijani in Italijankami. Z nekaterimi se se ujel bolje in družil več, z drugimi pač manj, nikdar pa nisem niti zaslutil, da bi me kdor koli izmed njih imel za pripadnika »genocidnega naroda«. Ravno nasprotno, mnogi so bili do mene zelo ljubeznivi in smo gojili prijateljske odnose.

Tudi zaradi tega, predvsem pa zaradi načel, enako kot gospod Cuznar zavračam posploševanje o celih narodih. Tako nočem, da pripadniki drugih narodov moj narod in mene osebno posplošeno vrednotijo na podlagi, na primer, skrajno robatih tvitov strankarskega veljaka, vulgarnih izjav vsevednega poklicnega politnacionalista ali drugih izpadov podobnih kalibrov.

Kar zadeva navedek, ki ga je gospod Cuznar prenesel iz slovenskega dela Wikipedije, naj dodam le nekaj opazk. Vzet je iz (glede na pomen te tematike) izjemno skopega članka o geslu »fojba«, za katerega možno domnevati, da je povzet po spodaj navedenem viru. Gre za knjigo z naslovom Tržaško in Goriško avtorjev Andreja Bandlja, Sama Pahorja in Alda Rupla, ki ni zgodovinarska raziskava ali razprava, ampak je vodnik iz zbirke, ki jo v sodelovanju z ZRC SAZU izdaja Ljubljansko geografsko društvo. Nikakor ne podcenjujem vedenja navedenih avtorjev, menim pa, da se velja za tako občutljivo in celo sporno zadevo zanašati predvsem na temeljite in preverjene znanstvene vire. Še bolje bi bilo sporna brezna fizično preiskati.

Za konec naj dodam, da razumem potrebo po simbolni točki spomina, četudi pod njo ni vseh trupel, ki naj bi tam bila. Odraščal sem z zavestjo, da so dedek, teta in stric po očetovi strani med vojno obležali neznano kje. Vojna je uničila natančno polovico očetove družine. Razen peščice starih fotografij so mi simbolen stik z njimi ponudili redki obiski kamnitega obcestnega spomenika z rdečo zvezdo nekje na robu med Dolenjsko in Belo krajino. Ko sem se po desetletjih nekoč peljal mimo njega, sem ga nemudoma prepoznal. To je simbolna moč kamna, pod katerim ni kosti pokojnih, so pa v njem vklesani spomin, objokovanje, obžalovanje ali le zavest, da je nekdo preminil kruto, krivično, predčasno. Podobnim kamnom, bolj elegantno oblikovanim in bolj ugledno umeščenim v prostor, se reče spomenik neznanemu junaku, ki ima v kulturi in politiki močan simbolen pomen.

Nadvse žalostno je, da predsednika dveh sosednjih držav danes polagata cvetje ali vence k spomenikom žrtvam in požganim hišam namesto junakom. Srčno upam, da smo se iz tega prav vsi zmožni kaj naučiti.

Bojan Prosenc, Ljubljana