To seveda ne more pomeniti poslušnosti v vlogah, kot jim jih »za dobrobit slovenske demokracije in države« poskuša vsiliti tako imenovani janšizem. Pomeni pa, da se bodo morale zelo potruditi za ponovno pridobitev zaupanja civilne javnosti ter vsaka zase in družno prerasti za Slovenijo izjemno škodljivo strankokracijo.
Ravno kratkovidna skrb za uveljavljanje strankarskih interesov je namreč Slovenijo pripeljala v današnjo politično situacijo. Torej nikamor drugam kot na prag avtokracije in že pred leti zasnovane janšistične Druge republike.
Za aktualno politično stanje, skratka, ni odgovorna le SDS s svojimi avtokratskimi težnjami. Razloge za takšno stanje je namreč treba videti predvsem v politični nezrelosti in nekredibilnosti vseh preostalih parlamentarnih strank levega in desnega političnega pola.
Pri tem ni mogoče spregledati, da so bila civilna protestniška gibanja iz obdobja 2012–2014, torej gibanja v okviru tako imenovane vseslovenske ljudske vstaje, politično izrabljena in izdana. In prav tako ni mogoče spregledati nezaupanja do parlamentarnih strankarskih politik ob aktualnih protestih.
Kljub dejstvu, da se med današnje protestniške skupine tudi medijsko poskuša vnašati zmedo in dilemo o enotnosti in jasni ciljni orientiranosti več kot očitno nezadovoljne civilne družbe, je tokrat zadeva vendarle docela jasna: priča smo večinskemu uporu zoper avtokracijo ter zahtevam za dosledno politično spoštovanje moralnih civilizacijskih norm in temeljnih demokratičnih standardov.
Druga republika razgalila svoj obraz
Ob vsem nedopustnem, nemoralnem in sramotnem, kar se danes dogaja v slovenski politiki, je nekaj političnih potez aktualne oblasti prav zlovešče usekalo čez demokratično voljo in zavest večine slovenskega prebivalstva. Med take poteze zagotovo sodi brutalen, nasilen izgon državljank in državljanov s Trga republike. Pa pri tem brutalnega nasilništva s simbolno zelo zgovornimi ograjami in policijskimi kordoni na Trgu republike ne gre pripisovati policiji – ampak janšistično avtokratski nastrojenosti sedanje oblasti.
S tem je ta vladna koalicija namreč jasno pokazala, da hoče vladati avtokratsko, nasilno, enoumno ter z izključevanjem in zatiranjem drugače mislečih, skratka, mimo in preko vseh težko pridobljenih demokratičnih standardov sodobne demokratične družbe. Ravno tako nizkotno se je janšizem razgalil z državno proslavo dneva državnosti, ko smo bili priča od ljudstva ograjenemu ustoličevanju zlaganega domoljubja, političnemu zlorabljanju narodnih in ponarodelih pesmi, policijskemu in zabavljaškemu muziciranju ter z vsem tem bahavi oblastni samozadostnosti in duhovni revnosti politične elite, ki republiko po svoji meri brezsramno posveča tretjerazrednemu stihoklepstvu in slaboumju.
K temu bi lahko mirno dodali še veliko drugega, tudi mnoge populistične laži, sprenevedanja – ali avtokratski politiki že kar odkrito podvržene izjave janšističnih veljakov. Tako se na primer bivši predsednik državnega zbora, g. France Cukjati, brez zadržkov javno razglaša za janšista, ki da je zgrajen na lastnostih, sposobnostih, dejanjih, etični drži in predvsem na nazorskih stališčih enega človeka – in pri tem poudari, da se tem »nazorskim stališčem enega človeka« že podreja »več sto tisoč Slovencev«.
Temu, torej podrejenosti »nazorskim stališčem enega človeka«, pa bi bilo v skladu s sedanjimi janšističnimi težnjami treba na hitro, po najkrajšem postopku podrediti tudi javno RTV, STA… in mišljenje.
Seveda bi lahko navajal še mnogo podobnega. Še mnogo zavržnega in nemoralnega. A je veliko tega slovenski demokratični javnosti dovolj očitno in znano. Predvsem pa me ne čudi, da že kar vsakodnevne manifestacije janšistične oblasti in Druge republike pri veliki večini slovenskih državljank in državljanov vzbujajo občutke zapostavljenosti, zaskrbljenosti, strahu in sramu ter pasiven ali aktiven odpor, ki pričakuje in terja spremembe.
Vztrajanje v gnili strankokraciji
Ob dejstvu, da je nekaj današnjih deklarirano demokratičnih parlamentarnih strank izdalo zoper tedanjo janšistično vladno koalicijo dovolj učinkovito protestniško gibanje pod skupnim imenom vseslovenska ljudska vstaja, s pomočjo katerega so si za prejšnjih nekaj let spet povrnile parlamentarno večino in politično oblast, si ob današnjih protestih pač ne morejo samoumevno obetati enakega izplena. Soočiti se pač morajo z dejstvom, da so izgubile politično kredibilnost, da torej te kredibilnosti trenutno nimajo dovolj – in da si je z vztrajanjem v gnili strankokraciji ne morejo pridobiti.
Ker se tudi politika tako imenovanih novih obrazov ni najbolje obnesla, se tudi nanjo ni več mogoče zanašati. Zato se trenutno zdi, da ima nasilen avtokratski janšizem veliko možnosti, da se s prilaščanjem vitalnih vzvodov upravljanja z javnimi mediji, mišljenjem, z gospodarskim, družbenim in naravnim kapitalom ter s prilaščanjem oblasti nad drugimi javnimi institucijami ustoliči bolj trdno, kot bi si večina državljank in državljanov želela. Občutek, da si preostale parlamentarne stranke spričo pričakovanj zmeraj hujše gospodarske in družbene krize trenutno oblasti niti ne želijo, je seveda še dodaten razlog za skrb. Hkrati je tudi jasno, da protestniške manifestacije nezadovoljstva same po sebi ne bodo dovolj.
Nujno potrebna je torej takojšnja, odgovorna, javna in po celotnem slovenskem prostoru učinkovito dejavna zavezanost demokratičnih strank demokratičnim standardom in moralnim civilizacijskim normam – kar je tudi stična točka z aktivno ali pasivno protestniško energijo slovenske civilne demokratične javnosti. Čeprav bosta za ta sestop iz ozkih strankarskih interesov pri marsikateri od strank potrebna notranje očiščenje in pomlajenje, je to tako rekoč edina pot do ponovne politične kredibilnosti in najbrž neizogiben pogoj za ohranitev slovenske demokracije.
Kakor hitro bo taka zaveza dosežena in aktivirana – ter z njo vzpostavljena stična točka z interesi demokratične civilne javnosti – se bo odprla tudi pot konstruktivnega povezovanja z nevladnimi organizacijami na mnogih področjih, pot dejavnega organizacijskega, idejnega in izvedbenega sodelovanja s civilno družbo ter njenimi interesi.
Toda časa za tako očiščenje in pomlajenje, za tak sestop iz gnile strankokracije v iskreno in tvorno sodelovanje s civilno in politično demokratično javnostjo, s tem pa v odločilno učinkovit odklon od janšistične avtokracije ni več veliko.
VLADO ŽABOT