Tak lik, ki v prvi osebi skozi detajle, drobce in škrbine natančno opisuje/zapisuje svoj vsakdan (podobno prvoosebno beleženje Kralj uporabi v Roku trajanja, v katerem pripovedovalec popisuje negovanje nemočnega starca), pa tokrat v zunanjem svetu trči v svoje nasprotje, v dejavne ženske, ki ga vse skušajo »spraviti v red«, mu dopovedati, da, v odsotnosti boljše rešitve, delo še vedno osvobaja: urednico, predstavnico firme, ki mu naroča prevode, in gostjo neke barcelonske zabave, s katero se po naključju ponovno srečata v Pragi. Tam se med njima začne nekaj neenoznačnega. On hoče nadaljevanje (kar pomeni stike prek interneta in njegove obiske v Španiji), ona ni prepričana niti o tem, ali se je sploh kaj začelo. On na vsakdanje vprašanje »kaj delaš« omeni »raziskavo« o svoji babici, torej o iskanju prikrite osebne in družbene zgodovine (še ena slovenska aktualija), ona v tem zasluti možnost romana; ki je on ne demantira. Ona, bivša tihotapka droge, ki je več let preživela v zaporu, torej z enako polnim kovčkom vprašanj in težav, se tako prelevi v nekakšno mešanico mame, muze in domine, ki skuša z vsemi sredstvi to inertno bitje prignati do tega, da bo roman res tudi napisal in ne bo le parazitiral na njej.
Tako dobimo še en prvoosebni pripovedni tok, v kurzivi, v katerem se kaže njen pogled nanj in na njun odnos. In ta postaja vse bolj odvisen od tega, ali bo roman (z njeno obilno »režisersko« pomočjo) napisan ali ne. Ta roman tako postane hkrati nočna mora, predmet poželenja in pogoj za njuno nadaljnjo zvezo, z njim bi on razrešil svojo (ustvarjalno) blokado, ona pa bi s svojim deležem rešila tudi travmo z od depresije umrlim očetom.
Roman Škrbine torej pripoveduje o nastajanju romana ali, bolje, o ustvarjanju, njegovih vijugah in vrzelih, njegovih blokadah, vzponih in padcih, zagonih in razveljavitvah, ki tako neopazno postanejo osrednja tema knjige. In četudi imata protagonista različne poglede, motive in voljo (ali pomanjkanje le-te), četudi v svojih monologih zelo različno interpretirata dogajanje (toda ali ni to prekletstvo večine parov?), se zdi, da v resnici preigravata dva različna načina eksistence: dejavnega, ki mu sledi Kraljev lik iz prvenca in ki naj bi bil po vladajoči ideologiji tisti, ki lahko življenje osmisli in obrne na bolje (ne da bi ta kadar koli pojasnila, kaj je ta »smisel« in to »bolje«, če ne zgolj zagotavljanje eksistence), in pasivnega, prepuščajočega se toku, trenutku, odsotnosti volje, odpovedi delovanju in mnenju.
A slednjega bolj kot vsi Klarini napori na koncu spodnese prej obroben podatek, da je v nekem mimobežnem odnosu zaplodil otroka, za katerega se zdi, da ga nenehno pozablja. Njegova »nelogična« navzočnost ob rojstvu tega otroka, kjer ob mami zgolj odigra vlogo srečnega očeta, na koncu, ko otrok prestopi opno, dobi težo novega zagona. Po prihodu iz porodnišnice je vizura drugačna: »Iz etuija sem vzel očala – tista, ki sem jih imel na nosu, so bila samo za daljavo – in se lotil prevajanja.«
