Danes je jedrski dogovor na več frontah pod velikim pritiskom. Prepričan sem, da ukrepanje za njegovo ohranitev ni le potrebno, temveč nujno, in to iz vsaj dveh razlogov. Prvič, mednarodna skupnost in Iran sta potrebovala več kot dvanajst let, da sta premostila razlike in sklenila dogovor. Če bo jedrski dogovor propadel, druge celovite ali učinkovite rešitve ne bomo tako zlahka našli.
Mednarodna skupnost je že zelo dolgo zaskrbljena zaradi iranskega jedrskega programa. Pogovori, s katerimi so bili postavljeni temelji za rešitev, ki naj bi jo dosegli s pogajanji, so se na pobudo francoskih, nemških in britanskih zunanjih ministrov začeli leta 2003, kmalu zatem se jim je pridružil tedanji visoki predstavnik EU za zunanje zadeve, Javier Solana. Solana in njegovi naslednici, Catherine Ashton in Federica Mogherini – vsi so imeli podporo Evropske službe za zunanje delovanje – so imeli za diplomatsko rešitev vedno odprta vrata. Po številnih vzponih in padcih je bil jedrski dogovor navsezadnje le sklenjen.
Dogovora ne bi bilo brez diplomatske vztrajnosti. Potrebna je bila popolna podpora ne le Združenih držav, temveč tudi Rusije, Kitajske in seveda Irana. Končni dogovor je bil trden. Na več kot 100 straneh in v več prilogah so bile določene vse podrobnosti jasnega quid pro quo: Iran bo spoštoval stroge omejitve glede svojega jedrskega programa v zameno za odpravo gospodarskih in finančnih jedrskih sankcij.
Jedrski dogovor je z resolucijo VSZN 2231 (ki jo je treba v celoti izvajati) postal del mednarodnega prava. Je nazoren primer, kaj lahko dosežeta evropska diplomacija in učinkovit multilateralizem v okviru mednarodnega reda, ki temelji na pravilih. Toda proces, ki je privedel do njega, je bil dolgotrajen in težaven, kakršna koli druga možnost pa malodane izključena.
Drugič, jedrski dogovor ni le simboličen uspeh. Izpolnil je obljube in se izkazal za učinkovitega. Potem ko je Mednarodna agencija za jedrsko energijo zaradi dogovora dobila dostop, kakršnega do tedaj še ni imela, je v petnajstih zaporednih poročilih o nadzoru, objavljenih med januarjem 2016 in junijem 2019, potrdila, da Iran izpolnjuje vse obveznosti iz dogovora.
Zato so tudi Evropa in drugi partnerji preklicali sankcije, kot je bilo predvideno v dogovoru. Iran se je izvlekel iz mednarodne osamitve, to pa je tlakovalo pot ponovni vzpostavitvi normalnih gospodarskih in trgovinskih odnosov s preostalim svetom. Toda maja 2018 so se ZDA odločile, da bodo odstopile od jedrskega dogovora in ponovno uvedle sankcije v okviru nove strategije »maksimalni pritisk«.
Čeprav je imela ponovna uvedba ameriških sankcij nedvomno negativne posledice za iransko gospodarstvo in prebivalstvo, se je Iran še štirinajst mesecev držal dogovora. Toda zdaj Iran spet kopiči skrb vzbujajoče ravni obogatenega urana in pridobiva novo jedrsko strokovno znanje. Jedrski dogovor je vse bolj načet in na površje spet prihajajo stari strahovi.
Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo so januarja uradno izrazili zaskrbljenost zaradi ponovnega bogatenja urana in Iran pozvali, naj spet začne dosledno spoštovati dogovor. Po drugi strani je tudi Iran izrazil svoje pomisleke, zatrjujoč, da mu odprava sankcij ni prinesla pričakovanih gospodarskih koristi.
Kot aktualni koordinator jedrskega dogovora bom še naprej sodeloval z vsemi preostalimi podpisnicami dogovora ter z vso mednarodno skupnostjo. Storili bomo vse, kar je mogoče, da bi ohranili, kar smo dosegli pred petimi leti, in zagotovili, da bo dogovor še naprej učinkovit.
Ne smemo pozabiti, da je iranski jedrski program še naprej pod skrbnim nadzorom, njegova miroljubna narava se nenehno preverja. Zaradi režima inšpekcijskih pregledov IAEA še vedno zelo veliko vemo o iranskem jedrskem programu, tudi v sedanjih okoliščinah. Če bi dogovor propadel, bi ta uvid izgubili in nazadovali za dve desetletji.
Trdno sem prepričan, da je jedrski dogovor postal ključen element globalne ureditve neširjenja orožja, zato še naprej pozivam vse strani, naj ostanejo zavezane njegovemu doslednemu izvajanju. Po drugi strani pa mora Iran spet začeti dosledno izpolnjevati svoje jedrske obveznosti; vendar mora imeti tudi možnost izkoristiti gospodarske koristi, ki jih predvideva dogovor. V Evropi smo že uvedli ukrepe, s katerimi smo naša podjetja zaščitili pred ameriškimi ekstrateritorialnimi sankcijami, zato lahko storimo več, da bi izpolnili pričakovanja Irana glede zakonite trgovine.
EU si bo še bolj prizadevala za gradnjo mostov in zmanjševanje razlik med vsemi udeleženimi stranmi. Prepričan sem, da lahko jedrski dogovor – če nam ga bo uspelo ohraniti in zagotoviti njegovo dosledno izvajanje – postane odskočna deska za reševanje drugih skupnih vprašanj, tudi tistih, ki so povezana z regionalno varnostjo.
Spet moramo poskrbeti za bolj pozitivno dinamiko. Ko bo čas zrel, moramo biti pripravljeni nadgraditi dogovor. EU je to pripravljena storiti. Toda najprej moramo v celoti zaščititi obstoječi jedrski dogovor z Iranom, vse podpisnice pa morajo dosledno izpolnjevati svoje obveznosti.
Josep Borrell je visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik evropske komisije. ©Project Syndicate, 2020
