Ni jih bilo malo, pravzaprav bi nasprotno misleče lahko skrčili zgolj na navijače Manchestra Cityja, ki so z zadovoljstvom sprejeli februarsko odločitev Evropske nogometne zveze (Uefa), da omenjenemu klubu v prihodnjih dveh sezonah prepove nastopanje v ligi prvakov in mu povrhu prisodi še denarno kazen 30 milijonov evrov. Da pravila finančnega ferpleja, ki naj bi jih City kršil v tako veliki meri, da si je prislužil tako rigorozno kazen, očitno le delujejo, je pomenilo veliko zadoščenje za marsikoga. A je trajalo kaj kratko. Mednarodno športno razsodišče (CAS) v Lozani je namreč pred dnevi kazen skorajda v celoti razveljavilo in jo zminimaliziralo na 10 milijonov evrov. O nobeni prepovedi nastopanja torej ni več govora, zaradi česar so mnogi prepričani, da so pravila finančnega ferpleja zgolj še mrtva črka na papirju.
Pri Manchestru Cityju so odločitev CAS pozdravili z odobravanjem. Da so bili vseskozi prepričani, da niso naredili ničesar narobe in da jim Uefina komisija pri tem ni prisluhnila, so ponovili. Pri Uefi so bili medtem z besedami zelo skopi in so bolj ko ne le potrdili prejem sklepov CAS ter dali vedeti, da primera ne bodo dodatno komentirali. So pa še enkrat poudarili, da je finančni ferplej v zadnjih letih igral pomembno vlogo in dosegel svoj namen. O čemer pa mnogi strokovnjaki najmanj dvomijo, če se že popolnoma ne strinjajo… »Težko, da bo Uefin ferplej preživel tak udarec. Pravzaprav se lahko vprašamo, kako bo Uefa preživela posledice te odločitve,« je misli vseh strnil angleška nogometna legenda Gary Linker.
Siva cona sponzorstev
Uefa je pravila finančnega ferpleja (FFP) predstavila septembra 2009, njegov namen pa je bil v prvi vrsti zmanjšati gromozanske finančne izgube klubov. »Petdeset odstotkov klubov izgublja denar, so v dolgovih in zapravljajo precej več, kot zaslužijo. To spiralo moramo presekati. Klubov ne želimo kaznovati, temveč jim s tem pomagati,« je dejal takratni predsednik Uefe Michel Platini. Po uvedbi finančnega ferpleja bi torej klubi lahko zapravili le približno toliko, kolikor dobička ustvarijo – približno zaradi tega, ker so sprva to vsoto za obračunsko obdobje treh let lahko prekoračili za 45 milijonov evrov, v zadnjem času pa za 30, če je ta minus pokril lastnik ali vodstvo kluba. To bi imelo za posledico finančno bolj zdrave klube, hkrati pa bi ustvarilo manjše razlike med »velikimi« in »malimi« klubi, med bogatimi in manj bogatimi, ter preprečilo nore vložke bogatih lastnikov, ki svojega denarja ne bi mogli zapravljati po mili volji. Kar pa se še zdaleč ni uresničilo...
Klubi so namreč v pravilih hitro našli luknje in jih s pridom izkoriščali. Predvsem so velika siva cona sponzorske pogodbe. Uefino pravilo pravi, da bo preiskovala vse morebitne večje pogodbe klubov s tistimi sponzorji, ki so lastniško ali kako drugače tesno povezani z lastniki klubov, a jasnejšega pravila od tega ni, zato je ta del odprt za zlorabe. Tako ne čudi, da jo je denimo PSG vsem na očeh odnesel brez resne kazni ob astronomskih nakupih, med katerimi najbolj izstopa Neymarjev iz Barcelone za 222 milijonov evrov, saj so odškodnino zavili v nekakšno sponzorsko pogodbo. Ali pa, da je Manchester City od spremembe lastništva leta 2008 za odškodnine zapravil že 1,843 milijarde evrov.
Na vidiku so spremembe
Težava zdajšnje oblike finančnega ferpleja je tudi, da je izjemno zapleten, da ga razumejo le redki strokovnjaki, za navadne smrtnike pa je sploh nerazumljiv. »Včasih je tudi nam zelo težko odgovoriti na vprašanja v zvezi s finančnim ferplejem, saj ga še sami ne razumemo povsem,« je denimo pred časom povedal predsednik Bayerna Karl Heinz Rummenigge. Pokleknil pa je FFP tudi pri nameri, da bi zmanjšal razlike med klubi – v zadnjih letih so se te med ozko elito in vsemi drugimi kvečjemu povečale. Tudi zaradi tega, ker klubi z nastopanjem v ligi prvakov dobijo ogromno denarja, s čimer lahko tudi zapravijo več, tisti, ki si tja želijo, pa tega denarja nimajo.
Tako tudi ne čudi, da seznam kaznovanih klubov zaradi kršitev finančnega ferpleja obsega skoraj izključno klube iz vzhodne polovice Evrope, denarno kazen, ki je bila za njiju smešna, sta od res »velikih« dobila le PSG in Manchester City. Ter Milan, pa še ta se je lani nastopanju v ligi Evropa odpovedal v nekakšnem dogovoru z Uefo; ko mu je bilo leto pred tem ob enaki kazni v interesu, da v njej nastopa, se je prav tako pritožil na CAS, ki je, tako kot letos v primeru Cityja, preklical razsodbo Uefe.
A čeprav je zadnja odločitev CAS nov hud udarec za finančni ferplej, je jasno, da ga evropski nogomet v določeni obliki nujno potrebuje. Da pa takšen, kot je bil doslej, ni več primeren, je že pred časom, že davno pred odločitvijo v zvezi s Cityjem, posredno priznal tudi predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ki je že marca napovedal: »Sistem je bil uspešen, saj v evropskem nogometu skorajda ni več izgub. Prezgodaj je govoriti o tem, kako bo v prihodnje, je pa jasno, da se bomo morali tudi z njim prilagoditi drugačnim časom.«
