Nacionalne vojske ne obstajajo več, profesionalni vojaki služijo s svojim vojaškim znanjem na tujem tako kot vsak zaposleni delavec, le da za nekoliko boljšo plačo. Ali pri profesionalni vojski, tako kot pri profesionalnem športu, sploh lahko govorimo o nacionalni zavesti? Bi se profesionalni vojak boril za ideale (zgodovina dokazuje, da so papirnati zmaji) ali za plačo, kdor koli bi mu jo bil pripravljen dati? Zato je neokusno poveličevanje akcij, s katerimi rešujemo svoje profesionalce, ko kje postane preveč vroče. Iz tega se delajo cele medijske afere in vzbujajo materinski občutki, kot bi šlo za prvošolčke na fronti. Lepo vas prosim, kje je tukaj resnost in zaupanje v njihovo profesionalnost in zrelost?

Danes se klanjamo padlim žrtvam in na njihov račun ustvarjamo nove. Pri tem se govori predvsem o zgrešenih ideologijah in enoumju, nič pa o vodjah, ki so stali v varnih zakloniščih in so od daleč, na papirju risali vojne načrte, spodbujali ljudstvo k sovraštvu in jih opijali z edino pravo, njihovo resnico? Celo Hitler je sčasoma postal nekoliko razvajen, umetniško nadarjen, a vseeno prijeten dečko. Tito pa je postal hudobni morilec nedolžnih sovražnikov. Kot bi šlo za otroško pravljico in ne za eno največjih morij v zgodovini človeštva, v kateri smo prav narodi Balkana plačali visok človeški davek. Kar je bilo včeraj častno, je danes umazano, in tudi obratno. Potemtakem pravega merila za dobro in zlo človeštvo ne pozna. Potemtakem je vseeno, na kateri strani se boriš in katero idejo zagovarjaš? Potemtakem smisla vojne ni. Komu je v napoto mir? Uničimo orožje, razpustimo vojsko, dajmo ljudem delo in svobodo, znanje, modrost in jim pustimo živeti. Brez opredelitev za to in ono politično idejo, oblast, vodjo…

Takrat bo sprava prišla sama po sebi.

Mimi Šegina, Domžale