»V naši pisarni je osrednje vprašanje ta hip še zmeraj vprašanje karantene - zdaj kličemo kar direktno na mejne prehode. Kako obravnavajo migrantske delavce, kakšna so pravila, kje so kritične točke. Zgodilo se nam je že, da so na istem mejnem prehodu pravila spremenili trikrat v roku treh ur. To, ali bodo morali migrantski delavci iz Bosne in Hercegovine, Srbije ali Severne Makedonije po prihodu v Slovenijo v štirinajstdnevno karanteno ali ne, je bilo v nekem trenutku vprašanje razlike petih minut. Če si prišel prej, si bil prost. Če si prišel pet minut kasneje, si moral v karanteno za en teden, dva tedna, kakor kdaj,« pripoveduje Goran Lukić.
»Zadnjič smo v enem dnevu prejeli več kot dvesto telefonskih klicev migrantskih delavcev v Sloveniji in vsi so bili povezani s karanteno. Vladna pravila so povečini tako nelogična, predvsem pa tako nejasno predstavljena, da se je pri najboljši volji težko izogniti kršitvam. Težko je najti logično pojasnilo za to, da nekdo, ki je v državo prišel v ponedeljek, ne rabi karantene, nekdo, ki je prišel v torek, pa jo. Delavci nas kličejo pred odhodom na pot, mi jim razložimo nekaj, potem pa se v času potovanja od Bosne do Slovenije razmere popolnoma spremenijo in je spet zmeda. Jasno je, da je situacija nova in nestabilna za vse, a v nekem trenutku je treba sprejeti odločitev, ki je vsaj kolikor toliko razumna, enotna in argumentirana,« Goran Lukić ne skriva ostrine.
Sistem, ki temelji na izkoriščanju
»Nekatera slovenska podjetja so delavcem iz držav s t.i. rdečega seznama že sporočila, da bo njihova morebitna karantena štela kot neupravičena odsotnost z dela ali celo kot razlog za odpuščanje. Jasno je, da je tukaj ogromno prostora za manipulacije in zlorabe, ki s skrbjo za javno zdravje nimajo nič skupnega. Vlada s protikoronskimi ukrepi rešuje slovensko gospodarstvo, a obenem ne naredi nič za zaščito delavcev iz najbolj ranljivih skupin, nasprotno, zdi se, da so za vzpostavitev nekega navideznega gospodarskega okrevanja dovoljena prav vsa sredstva,« nadaljuje Goran Lukić, ki poudarja, da so šli vsi dosedanji ukrepi vlade v smer nekritičnega reševanja akutnih razmer brez jasnega premisleka o tem, kakšen vpliv bodo sprejeti ukrepi imeli na zagotavljanje osnovnih delavskih pravic v času epidemije, predvsem pa v času, ki sledi.
»V nekem trenutku smo vsi govorili samo o tem, kako bo slovensko kmetijstvo propadlo, če ne bo sezonskih delavcev iz Romunije. Zdelo se je, da smo na pol poti do apokalipse. A že osnovni poziv kmetijske ministrice slovenskim študentom in brezposelnim, naj se pridružijo sezonskemu delu na kmetijah, je pokazal, da slovensko kmetijstvo temelji na izkoriščanju. Čeprav jih 'nujno potrebujemo', urne postavke sezonskih delavcev ne omogočajo doseganja niti minimalne bruto mesečne plače,« pravi Goran Lukić.
In pojasnjuje: »Sezonski delavci so zaposleni po pogodbah civilnega prava, zato nimajo neposrednih pravic oziroma varstva iz delovnega razmerja. Če bi nas res tako skrbela prihodnost slovenskega kmetijstva, bi morali najprej vsem sezonskim delavcem zagotoviti ustrezno plačilo in neposredno delovnopravno varstvo. A za zdaj je edini ukrep v zvezi s sezonskim delom v zakonu o interventnih ukrepih ta, da se letos ukinja časovna omejitev za opravljanje začasnega dela v kmetijstvu z devetdesetih dni na neomejeno trajanje. Z drugimi besedami: ne le devetdeset dni izkoriščanja, pač pa kar vse leto!«
Delati za delavce
Goran Lukić je prepričan, da se je treba za delavske pravice boriti z neposrednim nagovorom, direktnim ukrepanjem – tudi s tožbami ali vključitvijo javnosti -, brez leporečenja in praznih obljub. »Delavsko svetovalnico smo ustanovili, ker smo želeli delati z delavci in za delavce. Konkretno in z jasnimi cilji. Želimo biti servis, ki bo ljudem nudil pomoč in odgovore pri resničnih stiskah, ki se pojavljajo na terenu. Ne želimo biti samo črka na papirju, ampak resnični generator sprememb. Veseli smo, da se vest o naši dejavnosti med našimi uporabniki zelo hitro širi; pripadnost našemu društvu je zelo velika, saj ljudje vidijo konkretne rezultate, konkretno pomoč.«
Pravi, da marsikdo veliko reši že s samim posedanjem pred njihovo pisarno. »Medtem ko čakajo na svetovanje, srečajo tega ali onega, beseda da besedo, ta izkušnja, oni odgovor. V povezovanju je moč in mi stavimo na skupnost, zato ni večjega veselja od tega, ko so naši občni zbori natrpano polni, v naši pisarni pa vedno živo in glasno. Jasno, to pomeni, da je veliko kršitev. A obenem se ljudje vedno bolj zavedajo, da je treba na kršitve opozoriti in se z njimi soočiti: s pomočjo zakonov in usposobljenih zagovornikov, predvsem pa z lastno zavestjo, da delavske pravice pripadajo vsem,« poudarja Goran Lukić.
