V prvem krogu 28. junija je nacionalist Duda, ki ga podpira vladna stranka Zakon in pravičnost (PiS), dobil 43,5 odstotka, Trzaskowski, ki je velik zagovornik EU, pa 30,5 odstotka glasov.
Te predsedniške volitve mnogi razumejo kot referendum o konservativni revoluciji, ki jo že pet let na Poljskem iz ozadja vodi šef PiS Jaroslaw Kaczynski. Ker ima predsednik Poljske velike pristojnosti, med drugim lahko zavrne zakone, sprejete v sejmu, ter usmerja zunanjo in obrambno politiko, bi zmaga Dude na teh volitvah dejansko pomenila, da bo 71-letni Kaczynski še naprej imel vso oblast na Poljskem, vsaj do parlamentarnih volitev leta 2023. Tako bi lahko s svojo PiS dokončal projekt »neliberalne demokracije«, kar bi bila uveljavitev avtoritarne vlade po zgledu vladavine madžarskega premiera Viktorja Orbana.
Kaczynski si bo najbrž poleg sodstva poskušal podrediti še zasebne medije, nevladne organizacije in univerze. Poljska pa bi se tako s ponovno zmago Dude še bolj oddaljila od EU in njenih temeljnih demokratičnih vrednot. Zanimivo pa bo videti, kako bosta v času gospodarske krize in pandemije Kaczynski in PiS uresničevala svoj socialni program, potem ko sta, tudi zaradi gospodarske uspešnosti Poljske in velikih evropskih sredstev, v zadnjih letih precej izboljšala življenje nižjega sloja.
Marioneta Kaczynskega
Duda ni osebnost velikega formata, kakršna pa vsekakor je Kaczynski. Duda je bil doslej kot poljski predsednik bolj marioneta v rokah tega dejanskega voditelja Poljske in šefa stranke PiS, iz katere je zaradi lepšega izstopil dva dni po prvi izvolitvi maja 2015. Ko je Kaczynski konec leta 2014 tega razmeroma mladega poslanca in pravnika, ki je bil tedaj poljski javnosti nepoznan, potegnil iz rokava kot kandidata na predsedniških volitvah, nihče, niti v PiS, ni verjel v njegovo zmago. Leta 2010 je že izgubil boj za župana Krakova, kar glede na to, da je bil kandidat PiS, ki se ne more uveljaviti v večjih mestih, ni presenetljivo. Tedaj je bila pravzaprav njegova naloga, da častno izgubi.
V resnici ga je tudi leta 2015 Kaczynski poslal v boj za predsednika samo zato, da bi častno izgubil. Toda Duda je na veliko presenečenje vseh pridobil številne mlade volilce in zmagal. PiS je nekaj mesecev pozneje zmagala še na parlamentarnih volitvah in tako prekinila vladavino liberalne Državljanske platforme. Duda pa je v naslednjih letih večinoma samo podpisoval zakone in imenovanja, ki so jih sprejeli poslanci PiS, tudi tiste zakone, ki so spodkopavali neodvisnost sodne veje oblasti, nad čemer bi moral bedeti vsak demokratično usmerjeni predsednik.
Na poraz Trzaskowskega, ki pripada liberalnemu krilu opozicijske stranke Državljanska platforma (na Poljskem je vladala v letih 2007–2015), je najbrž vplivala med drugim njegova naklonjenost gibanju LGBT, ki so jo javni mediji z velikim veseljem vsakič znova poudarjali. Očitno je bilo v katoliški Poljski premalo, da je kandidat liberalne opozicije pred volitvami izjavil, da nasprotuje posvojitvam otrok pri istospolnih parih.
Najbrž pa nekateri volilci, ki sicer nasprotujejo PiS, tudi zato niso glasovali za Trzaskowskega, ker so se ustrašili, da bo prišlo do konflikta med predsednikom države in vlado. Trzaskowski je namreč nameraval z vetom, ki ga lahko uporabi predsednik, preprečiti zakone, s katerimi je PiS doslej spodkopavala neodvisnost sodstva in postavljala pod vprašaj druge temeljne ustavne vrednote demokratične države, tožilcem zagotoviti neodvisnost in nekaj spremeniti na javni televiziji, ki je, čeprav zanjo prispevajo vsi davkoplačevalci, ves čas hvalila vlado PiS in predsednika Dudo, njega pa vseskozi prikazovala v najslabši luči. Čeprav je Trzaskowski pred nedeljskim drugim krogom poudarjal, da namerava sodelovati z vlado, je volilce težko prepričal, da je kompromis mogoč. Vsekakor pa se Trzaskowski strinja z dosedanjo socialno politiko vlade PiS.
