Mestece je bilo nekajkrat povsem uničeno, zadnji primer boja proti vampirjem na tem prostoru pa so zabeležili prav tukaj: proces v Dubrovniku, ki je temeljil na pričevanjih obiskovalcev, prič okužbe, neke vrste črevesnega vnetja, ki je ubilo veliko število domačinov, se je končal z obtožbo – o vampirstvu. Ali je torej kje boljši kraj, da se skriješ pred svetom, kot da greš tja, kjer se je vse že zgodilo? In kjer se ne more nič več zgoditi. V glavo sem si vtepel, da če pride konec civilizacije, bo eden od zadnjih krajev, kjer se bo to zgodilo, Lastovo. Tukajšnji največji blagoslov je namreč, da se civilizacija tukaj na vso srečo ni preveč trudila, da bi uvedla svoja pravila.
Vas živi v svojem notranjem miru. Večina ljudi se med seboj pozna, pa tudi mi, ki smo se tukaj pojavili več kot enkrat, že vstopamo v dnevno rutino. Vsi ljudje se večinoma med seboj pozdravljajo, ni pa neskončnih klepetov kot v večini dalmatinskih mest ob obali. Kot da ima vsak svoj zaseben svet – in gotovo ga ima, saj takšni kraji zagotovo spodbujajo domišljijo. Če pa je nimate, nič zato: pred cerkvico sv. Vlaha se vsak dan zamenjajo dve, tri ekipe domačinov, ki pripovedujejo kroniko malog mista: zelo malo o volitvah, nekaj o tem, kako je na morju, in prav nič tarnanja, ker je propadla ta turistična sezona. Ko vprašate kakega domačina, kako je z biznisom, dobite z nekaj odlašanja malce posmehljiv odgovor:
»Vedno isto.«
Sezona je nikakršna. Tu in tam vstane od mrtvih kak turist. Najpogostejši so Slovenci in Čehi. Zmagovalci tranzicije. V tem je nekaj pravice, si mislim. Prvi turisti na Jadranu so bili Čehi, že tam nekje konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so s poceni blazinami in šotori iz grobega, vojaškega materiala prihajali v kampe in vse prinesli s seboj. Kot Slovani iz ljudskih rekov. Večinoma smo se norčevali iz njih, jih klicali paradajz turisti in namigovali na vprašljivo moralo njihovih žena. Pri tem smo pozabljali, da jih tlači ruski škorenj in da morajo od svojih bednih plač veliko oddvojiti, da bi prišli, ko je to mogoče, dovoljenje pa so dobivali vsake štiri leta. Ali to na primer, da neki Milan Kundera, ki mu ta trapasti svet in Nobelov odbor nikoli ne bosta odpustila tako dobre literature, živi pod budnim očesom nekih idiotov, ki jim je, glejte, pripadla čast, da so sluge tajne policije.
Zamotan je ta klobčič posttranzicijske dobe. In nikoli ne veš, kdaj bo spregovorila resnica. Danes, ko gredo, razen nas okuženih z napačnimi potnimi listi in napačnimi imeni, praktično vsi lahko povsod, so Čehi ohranili nekatere stare navade – še vedno obožujejo potovanja in večino stvari prinesejo s seboj. Predvsem pivo. Res je, da so še vedno najpogosteje junaki črne kronike, v kateri se pojavi novica, da je gorska reševalna služba naredila vse, da bi rešila tri češke državljane, ki so se brez ustrezne opreme odpravili na bližnji gorski vrh in je eden od njih dobil opekline visoke stopnje, drugi je zunaj življenjske nevarnosti, za tretjim pa se je izgubila vsaka sled. Ja, vsak življenjski slog prinaša tudi določeno odgovornost, bi pisalo v priročniku za demokracijo izpod peresa na primer Mira Cerarja.
Tako je to. Človek, kamor koli bi že zbežal, ne more uiti malenkostim, ki si jih je nabral v času svojega življenja. Temu se v vzhodnih kulturah reče tudi usoda. Tako tudi jaz: nikoli ne zgrešim Slovencev, ki so večinoma simpatični. Pogosto tudi nadležni. Na sprehodu po vasi v pripeki čez dan srečam sivolasega vitkega gospoda v majici brez rokavov in z modernimi očali. Pozdravi z »dobar dan«, jaz odgovorim z »dan«, on pa po vljudno izmenjanih nekaj besedah »po naše«, reče:
– A to, »dan«, je zazvenelo kar po slovensko.
– Ja, rečem, a res, ali se res tako sliši?
– Ja – pravi on. Ali imajo tukaj kakšne apartmaje?
– Ja, imajo – rečem in z refleksom preteklih življenj začnem razlagati turistično ponudbo vasi.
– Veste, samo vprašam – mi počasi da vedeti, da ga ravno ne zanima daljši pogovor z mano. Legitimno. Tudi on je hotel zbežati pred Slovenci, zdaj pa ima tako presneto srečo, da mu neki tip tam v polomljeni slovenščini »z naglasom« pojasnjuje, kaj vse je v vampirski vasi blizu konca sveta.
– Dobr' govoriš slovensko – še pravi.
Jaz tebi »vi«, ti meni »ti«. Pa ja, zmagovalec tranzicije. Resda so tudi taki, ki takoj vpadejo v dialog, glej no, videli smo se lani in tudi mi smo se odločili, da bomo odslej vedno prihajali sem. Onadva in dve deklici, stari tri in pet let, brezmejno simpatični in zgovorni, on je rojen v Ljubljani, a njegov oče je prišel iz okolice Tuzle, še v šestdesetih. Zbija šale na račun Slovencev, kako se z zmaji zaletavajo v hrib. Potem pa jih rešujejo hrvaški zdravstveni delavci. Na srečo vse manj, menda so se naučili leteti. Morda to uspe tudi nam drugim.
Ki nosimo vodo in sendviče na plažo in smo postali Čehi. Življenje je tudi tukaj cinično. Noben človek ni otok, bi rekel stari Hemingway. Morda je epilog ikarjevskega vzleta prav ta trk v hrib.
Ne vem. Če izvem, sporočim.
