Enaindvajsetletna Ema Kozin iz Šmartnega ob Savi je oktobra lani v Stožicah z zmago po sodniški odločitvi proti Švedinji Marii Lindberg ubranila naslove svetovne prvakinje supersrednje kategorije po različicah IBA, WBF, WIBA, WIBF in GBU. Naslednji veliki cilj je bila osvojitev pasu v verziji WBC, a je bila aprilska tekma z Urugvajko Chris Namus v Nemčiji zaradi pandemije koronavirusa odpovedana. Borba je načrtovana za peti september, ko bo obračun v Donauwörthu zaradi zdravstvenih protokolov potekal na prostem.
»Tako fizično kot psihično sem bila v življenjski formi. Na to borbo smo se dolgo in kakovostno pripravljali, nato pa je kar naenkrat prišla novica, da odpade. To sem težko sprejela,« je povedala obetavna boksarka Ema Kozin. Kmalu po odpovedi so se ji na treningih pojavile težave z motivacijo, a si je na enotedenskem oddihu na morju (prvič po šestih letih) napolnila baterije in se v ring vrnila pripravljena na prihajajoče izzive. »Obdobje med karanteno vseeno ni bilo enostavno, saj nekaj časa ni bilo običajnih treningov zaradi zaprtja telovadnic in fitnesov. Kondicijo sem vzdrževala doma in v naravi, da smo lahko po koncu epidemije normalno nadaljevali treninge.«
Ključnega pomena je načrtovanje
Vzporedno s profesionalnim boksom enaindvajsetletnica obiskuje in zelo uspešno opravlja drugi letnik študija finančne matematike v Ljubljani. Največ časa pri usklajevanju športa in izobraževanja ji pobere organizacija. »Tako s trenerjem kot z družino se strinjamo, da je šola na prvem mestu. Ne glede na to, kako se bo kariera nadaljevala, je dobro imeti rezervni načrt. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, hitro lahko pride do poškodbe… Želim si, da bom lahko tudi po koncu športne poti poskrbela sama zase in za svojo družino z neko običajno službo,« pravi Ema Kozin. Čeprav bi kdo pričakoval, da je bilo usklajevanje vseh obveznosti med epidemijo lažje, se boksarka brez poraza na profesionalni poti (ima 19 zmag in en remi) s tem ne strinja povsem. »Morda je bilo lažje zgolj s fizičnega vidika. Veliko časa sem preživela doma pred računalnikom, saj so tudi predavanja potekala po spletu. Psihično mi je – tudi zaradi spremenjenih treningov – to pobralo veliko energije, posledično osredotočenost ni bila na visoki ravni,« je dodala varovanka trenerja Rudija Pavlina.
Nagrade so dodatna spodbuda na poti do ZDA
Ko je konec leta 2018 od boksarskega združenja WBU prejela nagrado za najboljšo in najbolj obetavno mlado boksarsko na svetu, je to razumela kot dokaz za dobro delo. »Ta naziv je pomemben, da me ljudje opazijo, da vedo, kdo sem. Pa ne le doma, ampak tudi v tujini. Obenem mi to daje dodaten zagon za naprej, želja po uspehih se je le še povečala,« je povedala slovenska boksarka, ki na tekmah nosi vzdevek Princesa. Zasluge, da je začela svojo pot v boksu, gre pripisati njenemu očetu, ki jo je spodbujal k treningom borilnih veščin. Tudi zato ima v družini popolno podporo. »Starši so na vsaki tekmi, kjer so le lahko. Težje je bilo mojo zgodbo razložiti starim staršem, ki so najprej mislili, da se vsak dan pretepam. Zdaj so spoznali, da je boks tisto, kar si želim početi v življenju, in da ne bom kar tako odnehala. Imam tudi njihovo podporo,« je poudarila.
Podobno kot za Dejana Zavca pred leti tudi za Kozinovo velik cilj predstavlja nastopanje v Združenih državah Amerike. »Boks ima tam poseben sloves, tudi številka ena na svetu v težjih kategorijah Claressa Shields je Američanka. Tekme onkraj luže so zagotovo dolgoročni cilj, a najprej moram septembra premagati Namusovo, kar bi bil največji uspeh slovenskega ženskega boksa v zgodovini,« je pogovor sklenila Kozinova.
