Epidemija je okrnila, ne pa tudi preprečila današnje spominske slovesnosti ob 25. obletnici genocida v Srebrenici, najhujšega evropskega pokola po drugi svetovni vojni, ko je vojska bosanskih Srbov pobila več kot 8000 muslimanov. Osrednja slovesnost v spominskem centru Potočari pri Srebrenici, ki se je je v preteklih letih udeleževalo več deset tisoč ljudi, bo omejena na kakšnih sto udeležencev. Tako kot vsako leto bodo pokopali žrtve, ki so jih identificirali v preteklem letu, tokrat devet.
Glede na to, da od pokola mineva četrt stoletja, so letos načrtovali udeležbo visokih državnikov in politikov na čelu z generalnim sekretarjem OZN Antoniom Guterresom. Ko je novi koronavirus te načrte prekrižal, so jih pozvali k oblikovanju videosporočil. Guterres je v svojem dejal: »Pred 25 leti so se Združeni narodi in mednarodna skupnost izneverili ljudem v Srebrenici. Nekdanji generalni sekretar Kofi Anan je dejal, da bo to 'za večno preganjalo našo zgodovino'. Zato pozivam vse v regiji in širše, naj se postavijo po robu sovražnemu govoru, retoriki delitev ter širjenju nezaupanja in strahu.«
Umirali tudi od lakote
Srebrenica je bila enklava v BiH, ozemeljski otok pod nadzorom bošnjaške vojske sredi ozemlja pod nadzorom Srbov, podobno kot Žepa ali Goražde. Po začetku vojne aprila 1992 so nadzor nad Srebrenico sprva prevzele srbske paravojaške enote, kmalu zatem pa bošnjaške. Oboje so pri tem zagrešile poboje civilistov, bošnjaška vojska najbolj odmevno v vasi Kravica januarja 1993. Srbi so po tem dogodku sprožili ofenzivo na širšem območju in v Srebrenico so se začeli stekati begunci iz okoliških krajev, tako da je imela v nekem trenutku kar 60.000 prebivalcev. Bošnjaška vojska si je prizadevala enklavo povezati z glavnino ozemlja pod svojim nadzorom, a neuspešno – ločevalo ju je več deset kilometrov hribovitega terena. Iz Srebrenice so potekale občasne evakuacije civilistov, aprila 1993 pa so jo Združeni narodi razglasili za območje pod svojo zaščito. Humanitarne razmere pa so bile obupne, ljudje so umirali od lakote zaradi srbske blokade, s katero so hoteli prisiliti muslimane k odhodu.
Marš smrti proti Tuzli
6. julija 1995 so srbske sile po operacijah bošnjaške vojske iz Srebrenice začele ofenzivo na enklavo. Brez pravega odpora okoli šeststo nizozemskih modrih čelad so jo zavzeli 11. julija. Bila je pretežno prazna, saj se je večina odpravila v Potočare nekaj kilometrov severno k oporišču Združenih narodov v upanju na zaščito. Niso je dobili. Naslednji dan so Srbi začeli ločevati moške in dečke ter slednje naključno pobijati. Po dogovoru z enotami OZN so evakuirali 25.000 žensk in otrok, nekatere so prej posiljevali, mučili in ubijali.
Okoli 7000 moških in dečkov se je ob spremstvu približno 6000 bošnjaških vojakov (večina neoboroženih) odločilo, da gredo peš čez območje pod nadzorom bosanskih Srbov proti Tuzli. Kolona je bila dolga več kot dvanajst kilometrov, vodila jo je vojaška izvidnica. Toda po prvem srbskem napadu se je razbila na več manjših. Začel se je lov nanje, ki je trajal najmanj teden dni. Metodološki pristop vojske bosanskih Srbov je dokazoval, da je načrtovala poboj teh moških in dečkov, ki so jih napadali ali prepričevali k vdaji, nato pa jih pobili in metali v množične grobe, ki so jih zaznala tudi izvidniška letala ZDA. Kasneje so mnoge prekopali drugam. Ostanke ene osebe so denimo našli v grobiščih 30 kilometrov narazen.
Od tistih, ki so odšli iz Srebrenice, jih je v Tuzlo prišla tretjina. Pohod so poimenovali marš smrti.
Petnajst obsojenih v Haagu
Meddržavno sodišče je leta 2007 razsodilo, da se je v Srebrenici zgodil genocid. Na Mednarodnem sodišču za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji so zaradi Srebrenice pravnomočno obsodili petnajst oseb. Najbolj izpostavljeni poveljnik vojske bosanskih Srbov Ratko Mladić je bil na prvi stopnji obsojen na dosmrtno ječo, zdaj poteka pritožbeni proces. Politični vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić je bil lani pravnomočno obsojen na dosmrtno ječo, tudi zaradi vloge v genocidu v Srebrenici.
