Stranko z nesporno največ strastno predanimi volilci že dolgo poznamo, zanjo se praviloma odloča tudi do 30 odstotkov tistih, ki se volitev udeležujejo. Ali drugače povedano: sedemdeset odstotkov pač ne, kar je zavračanje s preseženo ustavno večino! Njenemu dolgoletnemu vodji, ki bo po stažu kmalu presegel večino svojih nekdanjih »komunajzarskih« predhodnikov, organizacijskih sposobnosti ne gre oporekati, a vsebina tega keliha je ena sama duhamorna blodnja. Možakar je svoje organizacijske sposobnosti s pridom unovčeval že kot komunist v svinčenih časih, zdaj jih trži predan drugačnemu verovanju. Česa vse ta konvertit ni počel v opoziciji: interpelacije ministric in ministrov so se vrstile po tekočem traku, domicil vseh bedakov v tej državi je bil zanj in njegove vsakič na koalicijski strani, ob državnih praznikih je praviloma ločeno častil svoje blodnje o »drugi republiki«, a mu pri tem nihče ni ograjeval javnih prostorov, nihče mu ni grozil s policijo, globami…, kot zdaj počnejo on in njegovi. Toda volilno telo, vsaj tista polovica, ki pač ni povsem brezbrižna, ga najpogosteje ni pripustilo k vzvodom oblasti. Pa je nedavni razpad šaljivčeve vlade eksistenčno prestrašil strankokracijo SMC in DeSUS, dve izrazito obskurni, a sila pragmatični strančici, ki sta skromno nabirko glasov pridobili, ker sta javno prisegali, da se z zdraharji pač ne bodo družili, nato pa sta brez zadržkov jadrno kolaborirali s tistimi, ki so jima obljubili vsaj še kakšno drobtinico poslanskih in funkcionarskih ugodnosti ali za kanček višjo pokojnino. Enemu od njih so se na Brdu premier celo nasmehnili. Morala je v tej državi postala tržno blago.

In prav zdaj nas je našel še virus. Zahrbten, težko doumljiv, strah vzbujajoč. Prežemata nas tesnoba, negotovost… V takih razmerah bi morali zaupati drug drugemu, a smo vedno bolj vsaksebi. Zatohla duhovnost vladajoče nomenklature smeši in žali razumnike, ki opozarjajo, kam to vodi, spodbuja kulturne različnosti med urbanim in ruralnim, načrtno, kjer je le mogoče, potuhnjeno menja kadre, prisleparjena parlamentarna večina jim to pač omogoča. Ustvarjajo si materialno in volilno bazo za naslednje, po mojem mnenju, strašljivo oddaljene volitve, v katerih pa bosta hlapčka zagotovo potegnila krajši konec. Z asistenco SNS postaja ta rabota še ogabnejša. In kako naj zaupam takim ljudem, kako naj se poistovetim z njihovimi priporočili, zapovedmi, šikaniranji, z njihovimi diletantskimi proslavljanji države, kako naj jim verjamem, ko pa jih ne spoštujem.

Lahko se samo občasno oglasim, da me v teh nekaj letih, ki so mi še preostala, ne bo sram, da sem bil tiho. Brezbrižna večina pa nam tako in tako vsem »osle kaže«. In kar me še bolj spravlja v obup, je, da si od sedanje jalove in v lastne ege zazrte opozicije ne morem obetati ničesar. Dovolim si zaželeti vsaj to, da mi ne bodo kot prihodnost ponujali šaljivca in njegove prejšnje vlade.

Josip Meden, Ljubljana