Alojzija Eržen se je kot nezakonska hči rodila leta 1939 v bližini italijanskega Neaplja. V šoli je večkrat slišala, da je pankrt, vendar je šele leta pozneje izvedela, kaj ta beseda pomeni. »Mama je vedno znala najti prave besede, da v opazki sošolcev in učiteljic nisem prepoznala slabšalnih sporočil,« je v pogovoru povedala Erženova. Po štiri letih življenja v Italiji sta se z mamo vrnili domov, na Primorsko. »Mama me je učila govoriti italijansko, zato sem bila prvih nekaj mesecev življenja pri starih starših večkrat okregana, če mi je ušla kakšna beseda v takrat precej osovraženem jeziku,« se spominja.

Propaganda o čim boljši izobrazbi

Čez nekaj časa sta se mati in hči preselili v Ljubljano. Na Vrtači se je Alojzija, takrat še Kobal, vpisala v osemletko. »Spomnim se leta 1952, ko smo v šoli dobili zloženko s krožki, ki jih lahko vpišemo jeseni. Bila sem edina v razredu, ki sem se vpisala za delo na partizanski železnici,« se spominja Erženova. Da spomnimo, ljubljanska pionirska železnica je bila v znamenju socialistične obnove in graditve zgrajena z delovnimi brigadami leta 1948. To je bil čas, ko so bile materialne možnosti skromne, bilo pa je veliko delovne volje. »Prav s pionirsko progo smo mladi dobili materialne pogoje za čim boljšo vzgojo. Vsaj tako so nas nagovarjali,« je povedala sogovornica, ki je morala najprej opraviti potrebno izobraževanje za delo na železnici. Vse od leta 1949 so namreč organizirali tečaje za pionirje, ki so se jim želeli pridružiti. Navadno so jih vodili starejši pionirji železničarji pod nadzorstvom železničarjev, ki so bili tudi člani izpitne komisije. »Tako sem se pri trinajstih letih naučila morsejevo abecedo, pravila, ki veljajo na železnici, prav tako so nas naučili pomesti peron, počistiti vagone, tudi pomiti stranišče,« se je spominjala. Ko je opravila tečaj, je prejela knjižico, da lahko opravlja delo na železnici.

Proga pionirske železnice – dolga je bila 3,819 kilometra, ker je šlo za ozkotirno, je v širino merila 0,76 metra – je potekala od Viča po levem bregu Glinščice skoraj vzporedno z Večno potjo. Iz gozda se je nadaljevala na odprt travnik, zavila proti severozahodu, kjer je bil usek in je nato v majhnem loku zavila na postajo Koseze. Postajo v Kosezah je proga zapustila v enakem loku, kot je prišla vanjo. Nadaljevala se je mimo opekarniških jam v Kosezah in dosegla odprt svet travnikov pod Mostecem, se približala Podutiški cesti in ji sledila do končne postaje na travniku pred vasjo Podutik. »Včasih sem delala na postajah in kot sprevodnica ščipala vozovnice. Kot načelnica sem z morsejevo abecedo drugim postajam sporočala premikanje vlaka. Kakšen dan sem bila zadolžena tudi za lopato in metanje premoga v peč parne lokomotive. Poprijeti si moral za vsako delo, bolj iznajdljivi so se težjemu in umazanemu delu znali tudi izogniti,« se je spominjala, kot tudi tega, da so bili med potniki ljudje, ki so se z njimi vozili na njive in se zvečer vračali domov. Sama posebne uniforme za delo na pionirski železnici ni imela. Dobila je torbo, ki je bila v primerjavi z njo prevelika in tudi zelo nerodna za nošenje. In kapo, ki pa jo je pozneje skupaj s torbo morala vrniti.

Med potniki so bile tudi mlade družine, ljubljanska elita. »Ti, ki so se na postajo pripeljali s super avtomobili in se z železnico odpravili na krajši izlet. Decembra je otroke na vlaku obiskal tudi dedek Mraz in med njih razdelil bombone.«

Na Miklošičevo po čevlje v Borovo

Na pionirski železnici je delala dve leti, potem so jo zaradi vedno slabšega obiska leta 1955 zaprli. Ker je bila proga zibelka novih kadrov za železniške poklice, se je kar nekaj pionirjev in pionirk po končanem dodatnem usposabljanju zaposlilo na železnici. Alojzija Eržen se je vpisala na Šubičevo gimnazijo, v drugem letniku hudo zbolela in za dobro leto prekinila študij. Zapustila je Ljubljano in se vrnila na Primorsko k starim staršem, ko je ozdravela, pa se je vrnila v prestolnico: »Ko sem stopila z vlaka, sem si najprej kupila nove čevlje v trgovini Borovo na Miklošičevi cesti. Res sem bila videti ubogo, tudi v predelani obleki stare mame.« Ko je končala gimnazijo, se je zaposlila v Tobačni. Za prvo plačo – še danes se spominja, da je zaslužila 7777 dinarjev – si je kupila celo garderobo. »Od spodnjega perila do čevljev,« se je zasmejala zadnja pionirka pionirske železnice.