Primorska je pomemben del mojega življenja, malo eksoticirana zaradi burje in narečja, a tudi zaradi češenj, kakijev in izabele. Predvsem pa je nekaj posebnega zaradi pripovedi moje stare mame, rojene »pod Italijo«. Ime bi ji moralo biti Slava, a so jo zaradi fašistične politike poitalijančevanja poimenovali Alojzija. Med vojno je bila mladinka – učiteljica, po vojni pa je postala osnovnošolska učiteljica. Vedoželjno sem poslušal zgodbe o življenju v časih, ko se ni smelo govoriti in peti slovensko, ko je bil del moje domovine priključen Italiji, ko so zagrizeni italijanski nacionalisti in, sploh v odnosu do Slovencev, rasisti preklesavali slovanska imena in priimke na nagrobnikih iz poganskega v civiliziran jezik. Že takrat mi je bil jasen obseg nasilja in prezira, ki so ga v letih fašistične okupacije prenašali Primorci in Primorke, še preden se je začela druga svetovna vojna.

Zato sem tudi razumel, zakaj je ob koncu vojne moja stara mama lahko spet s ponosom nosila ime Slava. Zato, ker so se slovenski domoljubi uprli fašistični in nacistični okupaciji. Ker so tvegali svoja življenja ne samo takrat, ko so skrivaj govorili slovensko, ampak tudi takrat, ko so se s slovensko besedo na ustnicah in v srcih podali v boj za to, da bodo njihovi potomci nekoč lahko spet na glas govorili in peli slovensko. Na svoji zemlji. V njenih pripovedih sem prepoznaval neenakost, sovraštvo in nasilje, podcenjevanje in željo po izbrisu »neustreznih«, majhnih. A hkrati s tem sem prepoznaval tudi odprt, humanističen pogled na svet, čut za poštenje, pravičnost, solidarnost, spoštovanje, ki zanika etnično ali politično označevanje in izključevanje.

Leta 1954 je bila z londonskim memorandumom urejena jugoslovansko-italijanska meja, cona A s Trstom in Gorico je pripadla Italiji, cona B s Primorsko pa Jugoslaviji. Meja je bila utemeljena tudi na razmerju geopolitičnih sil in bila je posledica slovenskega oziroma jugoslovanskega antifašističnega odpora.

Danes živimo v času, ko nekateri ne zmorejo ločiti med antifašizmom in fašizmom. Še več, antifašizem enačijo z nacizmom. Na oblasti so ljudje, ki v svojem srditem antikomunizmu vidijo največjo grožnjo v domačih levičarjih. Ljudje, ki v goreči želji, da končno premagajo ta privid komunizma, mimogrede rehabilitirajo slovensko medvojno kolaboracijo, ki jo hkrati želijo predstaviti kot edino domoljubno usmeritev. In ker ne marajo levice in ker se levica identificira z antifašizmom, je kolateralna (ali načrtna?) žrtev tudi antifašizem. S tem je pravica do domoljubja monopolizirana, kot zavržna pa sta označena vsaka dejavnost ali prepričanje, ki se z ozko, nacionalistično interpretacijo domoljubja ne želita poistovetiti. Z demonizacijo antifašizma in »nepravega« domoljubja mimogrede odpirajo prostor tudi italijanski skrajnodesničarski, fašistični verziji zgodovine in sanjam o prihodnosti, kjer so izgubljena ozemlja povrnjena. Ta interpretacija je tudi skozi izjave vrhov italijanske politike destilirana prav v bazoviški fojbi.

Enačba v ozadju je torej preprosta: tako italijanski neofašisti kot domači antikomunisti menijo, da so komunisti zločinci. Iz tega sledi, da je bil medvojni odpor pod vodstvom partije zločinski. Tečno je, ker na ta način zločinski postane tudi integralni del odpora, antifašizem, ki ni nujno komunističen. In če je bil odpor zločinski, to pomeni, da so imele fašistične okupacijske oblasti prav, ko so ogradile Ljubljano, deportirale v taborišča, streljale talce. Ob pomoči domačih podpornikov, seveda, ki so imeli prav tako prav, saj so se posvetili najvišjemu cilju: izbrisu levice. Ob tem so sprejeli raznarodovalno politiko svojih ideoloških sorodnikov. Danes nam predsednik Republike Slovenije dejansko torej sporoča, da moramo, v imenu nekega prijateljstva (kaj v mednarodni diplomaciji vse bolj nacionaliziranih interesov prijateljstvo sploh pomeni?), ne samo pozabiti na del zgodovine, ampak prav to zgodovino preinterpretirati tako, da se bo pokorila politiki rehabilitacije kolaboracije ter politiki močnejšega in zvitejšega plesalca na mednarodnem diplomatskem parketu.

Zato je nepojmljivo, da predsednik Republike Slovenije očitne revizije zgodovine, ki se že leta dogaja v Sloveniji, pa tudi v Italiji, ne more, ne zna ali ne upa opredeliti kot protidržavne; ne samo zato, ker je bilo skoraj 70 let jasno, kaj je fašizem in kakšne so bile značilnosti fašistične okupacije, ampak tudi zato, ker ta revizija dejansko posega v temelje slovenske državnosti. Še bolj nepojmljivo je, da ne zmore videti, da rehabilitacija kolaboracije ob hkratni demonizaciji antifašizma s seboj ne prinaša samo temeljitega razvrednotenja ene od politično in zgodovinsko avtonomnejših epizod slovenske zgodovine, ampak tudi relativizacijo nacifašistične okupacije in nacifašizma sploh (zanimivo je tudi, da se od neonacistov na junijskih protestih ne zmorejo ograditi ne vlada, ne njeni zvesti podporniki, ne predsednik republike; še več, dejansko se zdi, da jih tiho podpirajo).

In na koncu – žalostno je, da v neki blodnjavi želji po prijateljstvu za vsako ceno in hkratnem udinjanju »novi slovenski zgodovini« Republika Slovenija prek svojih izvoljenih predstavnikov svoji kolegici Republiki Italiji ne upa odločno in jasno povedati, da je fašistična interpretacija zgodovine fojb, pa tudi krvoločnosti in genocidnosti Slovanov ali komunistov, kakor je pač priročneje, zgodovinsko neutemeljena. Kar ne pomeni, da povojnega nasilja in nepotrebnih žrtev ni bilo.

Prijateljstvo se krepi v odprtem in argumentiranem dialogu in nič drugače. In ravno tako se gradi odnos do svetlih in temnih epizod lastne preteklosti. Tako lahko pride tudi do sprave, ne pa s politično neučakanostjo in nepremišljenostjo, ne z vzvišenim zapovedovanjem z oblakov in ignoriranjem tehtnih argumentov iz resničnega življenja.

dr. Martin Pogačar je kulturolog, raziskovalec na ZRC SAZU; raziskuje problematiko prepleta tehnologije, spomina in (post-)socializma ter zlasti spominjanja v digitalnih medijskih okoljih.