Recenzija romana Obupanca Paule Fox: Ugriz resničnosti

Sliši se skoraj kot naslov iz kakšnega cenenega novičnika: Sophie Bentwood lepega dne med hranjenjem ugrizne potepuški maček in njeno življenje se obrne na glavo približno tako sunkovito kot podoba ZDA v 60. letih prejšnjega stoletja. Roman ameriške pisateljice Paule Fox (1923–2017), prvič izdan leta 1970, zgodbeno dogajanje utemeljuje na preprostem, a ključnem dogodku, ki simbolno zareže v ustaljeno življenje zdolgočasenega in vsaj malo zadrgnjenega para. Mačji ugriz nenadno razkrije vse, kar je že dolgo ležalo potlačeno, kar je tiho brbotalo pod površino in čakalo na primeren trenutek za silovito erupcijo. Zakonca srednjih let, predstavnika premožnega srednjega razreda, on odvetnik, ona svobodnjakinja, ves čas govorita drug mimo drugega ali bolje – govorita eno, mislita drugo, prezir, bes, zadrega, a tudi ljubezen pa neusmiljeno podčrtavajo vse večji razkol med njima. Pravzaprav tu nihče nikogar zares ne posluša, kot bi vsak živel v svojem malem svetu zgolj navidezno nepremostljivih težavic, ki so ravno dovolj nadležne, da povsem preobremenijo miselne sisteme vseh vpletenih. »Ljudje ne premišljujejo toliko o drugih ljudeh,« reče Sophie, s čimer pravzaprav pove, da ljudje razmišljajo predvsem o sebi.