Za Etiopijo, Egipt in Sudan se po več kot desetih letih neuspešnih diplomatskih prizadevanj izteka čas za dogovor o jezu Renaissance na Nilu, ki je del projekta največje hidroelektrarne v Afriki. V Etiopiji hočejo z njo za več kot dvakrat povečati svojo proizvodnjo elektrike in postati njen veliki izvoznik ter zmanjšati veliko revščino v državi, Egipt in Sudan pa se bojita, da bosta zaradi jezu dobila po Nilu premalo vode.
V Adis Abebi že dolgo načrtujejo, da bodo začeli jez polniti z vodo ta mesec, ko je deževna doba, medtem ko Kairo in Kartum zahtevata, da se vse tri države najprej dogovorijo o tem, kako hitro naj se napolni, koliko vode naj se pusti naprej in kako reševati prihodnje spore. Pogajanja teh treh držav bi v naslednjih dneh morala prinesti dogovor. Etiopija se je namreč zavezala, da do 10. julija ne bo začela polniti jeza, kjer naj bi nastalo jezero, po površini veliko za desetino Slovenije.
Jez je ponos kot zmaga nad Italijo
Etiopski premier Abiy Ahmed, ki je lani prejel Nobelovo nagrado za mir za rešitev ozemeljskega spora z Eritrejo, zdaj vztraja pri tem posegu v tok Modrega Nila. »Če Etiopija ne bo napolnila jezu, pomeni, da ga bo morala porušiti,« pravi. Abiyu, ki je po prihodu na oblast leta 2018 nasprotoval temu velikemu projektu in je sprva prijateljeval z Egiptom, se mudi tudi zaradi volitev prihodnje leto. Odlog napolnitve jezu, ki je največji v Afriki in sedmi največji na svetu, bi bil zanj politično tvegan. Etiopijci namreč v elektrarni vidijo nacionalno zmago, ki jo primerjajo s tisto vojaško leta 1896 pri Adwi proti 11.000 Italijanom. Sami s svojimi skromnimi prihranki, brez pomoči Svetovne banke ali zasebnih vlagateljev so namreč financirali gradnjo jezu, tako da je velika večina Etiopijcev delničarjev tega 4,5 milijarde evrov vrednega projekta, s katerim naj bi se izkopali iz revščine. Milijoni bi prišli do elektrike, ki jo ima trenutno polovica od 110 milijonov Etiopijcev.
Problematična sušna obdobja
V Kairu pa trdijo, da bodo uporabili vsa sredstva za zaščito svojih koristi. V jezu vidijo grožnjo za preživetje Egipčanov. Okoli 90 odstotkov svoje vode Egipčani dobijo po Nilu in okoli 90 odstotkov jih živi ob Nilu. Takoj po tem, ko so Etiopijci velikanski jez leta 2011 začeli graditi, so v Kairu razmišljali celo, da bi ga porušili z bombniki.
Sploh pa Egipčani Nil vidijo kot svojo reko. Njegova voda postaja toliko dragocenejša, ker se je v zadnjih 70 letih število Egipčanov povečalo z 21 na 103 milijone, čez 50 let pa naj bi doseglo 200 milijonov. A menda imajo Egipčani dovolj rezervne vode ob Asuanskem jezu, diktatorski predsednik Abdel Fatah Al Sisi pa v času gospodarske krize in pandemije potrebuje zunanjega sovražnika, ki da hoče »izsušiti« Egipt. Vsekakor bi Egipčani, ki polovico hrane uvozijo, lahko bolj pametno uporabljali vodo za svoja polja.
Sudan, ki leži med Etiopijo in Egiptom, do neke mere podpira gradnjo jezu, ki je v neposredni bližini njegove meje. Dobil bo kar nekaj te poceni elektrike. A zaradi svojega lastnega jezu Roseires se boji slabo načrtovanih spustov gladine vode.
Vse tri države trdijo, da ni težav pri dogovarjanju glede tistega dela leta, ko je veliko dežja. Etiopija pa se noče zavezati, da bo v sušnih obdobjih spustila naprej določene večje količine vode. V Adis Abebi hočejo, da bi se ob sušnih obdobjih sproti dogovarjali.
Dogovor bi bil najbrž mogoč, če bi Etiopija privolila v sporazum za več let o količinah vode, ki jo bo spustila naprej v času suše, in pa če bi Egipt privolil v arbitražo Afriške unije (AU). Etiopija namreč nasprotuje posredovanju Združenih narodov. V Kairu pa menijo, da je AU bolj naklonjena Etiopiji, saj je njen sedež v Adis Abebi. Vsekakor se AU zavzema za sporazum, ki bi bil sprejemljiv za vse tri države. Tak sporazum bi bil toliko bolj dobrodošel, ker bi jez Renaissance z elektrarno koristil vsem trem državam z veliko revnega prebivalstva.
