Ostra Pirnatova reakcija na to Janševo ravnanje je bila zato po mojem mnenju zelo upravičena in nujno potrebna. Kaj pa Avbljeva kategorična obramba istega ravnanja? Da Avbelj v prejšnjem odstavku prikazane pravne ureditve teh razmerij ne bi poznal, si je težko misliti – in je zato njegovo brezrezervno podporo temu Janševemu ravnanju še težje razumeti. Tudi zato, ker štejem za eno od Avbljevih odlik njegovo siceršnjo sposobnost in pripravljenost kritične presoje tudi njemu ideološko bližjih politikov, ki pa je tu žal ni pokazal.
Še beseda o sporni paroli »smrt janšizmu«. To sicer ni poziv k usmrtitvi kogar koli, kar bi bilo kaznivo – toda nastopanje s takimi gesli zame ni kulturno in tudi ni politično sprejemljivo in neškodljivo. Resnih pomislekov zoper to je bilo tudi na »antijanšistični« strani doslej že kar nekaj – in novi simbol (prečrtani kljukasti križ), ki je prevladoval na zadnjih petkovih protestih, je po mojem mnenju mnogo boljši. Pomeni nasprotovanje neonacizmu, katerega klice se nedvomno pojavljajo tudi pri nas – ne da bi žalili politične privržence »janšizma« kot privržence fašizma, kar ogromna večina od njih gotovo ni. Današnji »janšizem« (politika SDS) je ena od političnih usmeritev, ki se gibljejo znotraj naše demokratične ustavne ureditve – in njeni politični nasprotniki (na politični sceni ali na cesti) naj se proti njej oziroma za vpliv na volilce borijo s svojimi idejami in s svojimi dosežki, ne pa z nekulturnim in za poglabljanje razkola zelo škodljivim zmerjanjem. Če s svojimi idejami in politiko ne bodo uspešni, bodo za krepitev antidemokratičnih tendenc v družbi odgovorni tudi oni, ne le tisti (zdaj še redki), ki s takimi tendencami že zdaj simpatizirajo.
To škodljivo politično zmerjanje (in enako seveda tudi tisto v nasprotni smeri) pa vendarle ni tisto, čemur rečemo »sovražni govor«. Čeprav naša ustava in kazenski zakonik glede tega žal nista dovolj jasna, pa je iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice vendarle dovolj jasno, da je v demokratični družbi nedopustni in kaznivi »sovražni govor« le tisti, ki je naperjen zoper deprivilegirane manjšine v družbi – in da še tako hudo in kulturno nesprejemljivo zmerjanje med političnimi strankami in njihovimi privrženci pod ta pojem ne spada. Kazenska represija je tu (v hujših primerih) možna le na pobudo neposredno prizadetega, ne pa po uradni dolžnosti, kakor je to Janša zahteval od Škete. Tudi na to bi dr. Avbelj mogel in moral zadnjič opozoriti, pa žal ni.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče