Na britanskem seznamu sankcioniranih je 25 oseb iz Rusije, 20 iz Savdske Arabije in dve iz Mjanmara (Burme) ter dve severnokorejski ministrstvi (za državno in za ljudsko varnost). Vsem bodo zamrznili vse imetje v Veliki Britaniji in prepovedali vstop na Otok. V primeru Rusov gre za osebe, ki so bile leta 2009 vpletene v smrt ruskega odvetnika Sergeja Magnickega.
Pri Savdijcih gre za osebe, ki so bile leta 2018 vpletene v umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija. Sankcije veljajo tudi za dva vodilna moža mjanmarske (burmanske) armade, ki ju britansko zunanje ministrstvo obtožuje genocida muslimanske manjšine Rohinga v letu 2017. Severnokorejski ministrstvi pa sta na sankcijskem seznamu zaradi vodenja mreže skrivnih zaporniških taborišč, v katerih naj bi prihajalo do pobojev, mučenja in zasužnjevanja.
Rusija, s katero ima Britanija že veliko let »neodvisno« hladno-napete odnose, je ocenila, da gre za neprijateljsko odločitev, in zagrozila z recipročnim odzivom, sankcije pa je razglasila za »nesmiselne«.
Princ z imuniteto
Nekaj nasprotnega, pa tudi to, da ima neodvisna zunanja politika v nastajanju zobe, bi London pokazal, če bi na vrh seznama Savdijcev – pomočnikov savdskega kronskega princa Mohameda bin Salmana, proti katerim je uvedel sankcije, postavil princa, ki ga obtožujejo, da je ukazal Hašokdžijev brutalni umor. Tega naj ne bi naredili, ker ima diplomatsko imuniteto.
Bolj verjetno je, da so princa izpustili s seznama, da ne bi škodili trgovinskim odnosom s Savdsko Arabijo, v katero Britanija veliko izvaža. Predvsem orožje. Več kot v katero koli drugo državo. Zunanji minister Dominic Raab je na vprašanje, ali utegnejo sankcije proti dvajsetim Savdijcem škoditi trgovini, odgovoril, da gre za moralno dolžnost. »Ne moremo si zatiskati oči pred hudimi kršitvami človekovih pravic, pa naj gre za zavezniške ali druge države, s katerimi moramo imeti odnose.«
Brez Kitajcev
Čeprav je Velika Britanija 2,9 milijona Hongkonžanov pozvala, naj se preselijo na Otok, ker ocenjuje, da novi zakon o državni varnosti krši njihove človekove pravice, na sankcijskem seznamu ni nobenega Kitajca. Kitajska je zaradi te ponudbe Hongkonžanom, ki jo ocenjuje za vmešavanje v notranje zadeve, zagrozila s sankcijami. Je London Kitajce izpustil s seznama zaradi strahu pred dodatnim zaostrovanjem odnosov? Raab je na to vprašanje odgovoril tako nejasno, da je navajanje odgovora nesmiselno.
Kljub zelo majhnemu učinku teh »osebnih« sankcij nekateri na Otoku v njih vidijo velik korak proti samostojni zunanji politiki, ker je Britanija prvič samostojno ukrepala na področju človekovih pravic. Do zdaj je to vedno počela skupaj z Evropsko unijo. Zdaj se hoče svetu predstaviti kot vodilna branilka človekovih pravic. Bo svet temu nasedel? Verjetno ne, zlasti po tistem, ko je zunanje ministrstvo, ker se je tako odločil premier Boris Johnson, izvedlo aneksijo ministrstva za mednarodni razvoj, da bi bila pomoč revnim državam v skladu s političnimi in ekonomskimi interesi pobrexitske »neodvisne« Britanije.
Neznanstvena fantastika
Veliko je nejasnosti o neodvisnosti bodoče britanske zunanje politike. Mnogi se bojijo, da bo Britanija postala vazalska država ZDA. Če je kaj zares jasno, je to, da je cilj Johnsonove konservativne vlade zapustiti EU brez dogovora. Domači kritiki trdijo, da Johnsonova vlada vseeno nima nobenega strateškega koncepta za pobrexitske odnose z EU. V igri je samo Johnsonova fantazija o globalni Britaniji, ki je zaradi pandemije novega koronavirusa še bolj neznanstvenofantastična, kot je bila prej.
