Ob ponudbi različnih oblik organiziranega počitniškega varstva se seveda postavlja temeljno vprašanje, kakšen je pravzaprav njihov namen. Omejil se bom le na »športni« zorni kot. Nekoliko poenostavljeno je mogoče zaznati vsaj štiri namene. Kot že ime pove, gre v prvi vrsti za varstvo (nadzor) otrok, medtem ko so starši v službi. Zgolj štiridnevno varstvo v dvomesečnem počitniškem obdobju najbrž ni mogoče šteti za bogve kako smotrn varstveni ukrep. Več šteje varstvo, ki je izpolnjeno s smiselno vsebino. Če je varstvo izpolnjeno s športnimi vsebinami, ki so pri redni šolski športni vzgoji iz različnih razlogov slabše zastopane, lahko govorimo o dopolnilni športni vzgoji. Namen je vsekakor koristen. S športnimi vsebinami izpolnjeno varstvo najbrž deloma tudi navaja otroke na življenjski slog s prostočasnim ukvarjanjem s športom. Težko je soditi, koliko je ta namen (ob zgolj štiridnevni aktivnosti) učinkovit, zagotovo pa gre za smiseln in smotrn »podaljšek« redne šolske športne vzgoje. Toliko bolj, če organizator varstva ponudi vsebine, ki so pri redni športni vzgoji zanemarjene ali spregledane. Specializirane športne organizacije (na primer atletski klub, nogometni klub, plavalni klub) počitniško varstvo izrabljajo tudi za iskanje nadarjenih športnikov v panogi, ki je sicer osrednji vsebinski sklop njihovega delovanja. Štiridnevni programi so za ta namen lahko že kar uspešni, žal ob dragih vpisninah ne bodo učinkoviti, ker bodo otroci iz revnejših družin ostali »neodkriti«. Vse navedene namene je mogoče šteti za oblikovanje temeljne športne kulture, zato je nevzdržno, da jih nekatere organizacije izkoriščajo za pridobitni namen. Če so to javni zavodi za šport, je pridobitništvo še toliko bolj nenavadno. Javni zavodi za šport so po naravi stvari pristojni za razvoj športne kulture z vsemi njenimi pojavnimi oblikami, za kar tudi od države dobivajo (resda skromna) sredstva, hkrati pa imajo na plačilnih listah dobro plačane uradnike, ki naj bi tudi za varstvene počitniške športne programe poskrbeli za ustrezne subvencije, ki bi pokrile vpisnine za otroke staršev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom. Počitniški športni programi bi morali biti dostopni vsem otrokom ne glede na premoženjsko stanje njihovih staršev.

Silvo Kristan, športni pedagog