Umetnostno prizorišče v Mumbaju poleg peščice javnih ustanov sestavljajo predvsem zasebne galerije in iniciative, ki so praviloma umeščene v skrbno odmaknjene in zavarovane kotičke prestižnih predelov mesta. Z redkimi izjemami je vstop vanje mogoč le ob dobrem poznavanju terena. Tudi galerije, kot sta Jhaveri Contemporary in Chatterjee & Lal, je izjemno težko najti, saj so praktično brez označb – pogosto jih izdaja le napis na vratih v notranjosti prestižnih večstanovanjskih stavb. Potem ko obiskovalca premeri in pozitivno oceni vratar, se ta znajde v oazi miru, stran od neprekinjenega vrveža ulice, v instantnem minimalizmu bele kocke, ki nekako ustreza družbenemu statusu uporabnikov in ustvarjalcev umetnosti.
Med alegorijo in ironijo
Kljub pospešenemu vključevanju v mednarodne tokove sodobne umetnosti, kar odlično simbolizira vzpon zvezdniškega umetnika Subodha Gupte, je indijska likovna ustvarjalnost v veliki meri ohranila nekatere posebnosti, ki izhajajo iz tradicij, kot je denimo miniaturno slikarstvo; mnogi vizualni ustvarjalci posegajo po upodabljanju žanrskih motivov in alegorij, hkrati pa so njihova dela često začinjena s postmodernim privzemanjem in ironijo. A večina sodobnih umetnikov ne obravnava tega, kar je tako strastno tematiziral Sudhir Patvardhan (1949): neizmerno revščino, pomanjkanje prostora in neobstoj zasebnosti, ki so (p)ostali povsem običajni in sprejemljivi pojavi, nižji sloji indijske družbe pa le zelo priročna poceni delovna sila. To pa premožnejših slojev ne zadeva (več) kaj prida.
Patvardhan je v mnogih pogledih nenavaden ustvarjalec. V času študija medicine se je seznanil z idejami marksizma, ki jih je podžigalo neposredno izkustvo brutalne družbene neenakosti. V svojem poklicnem življenju je deloval kot zdravnik in čeprav je bilo slikarstvo postranska dejavnost, ga je svet umetnosti kanoniziral, da je postal eden vodilnih umetnikov svoje generacije.
Kombiniranje zahodnih slogov
V večplastnih slikarskih delih, v katerih je kombiniral vplive različnih zahodnih slogov 20. stoletja, je gradil lastno vizijo sveta, ki temelji na idejah socialnega realizma. Ob preselitvi v Mumbaj so ga obsedle neizmerna razslojenost tega mesta, skrajna revščina in neobčutljivost elit za ljudsko trpljenje, prav tako pa tudi surovost urbanega okolja, ki vodi v izolacijo in osamljenost. Kljub temu da je Indija po osamosvojitvi izpod kolonialnega jarma leta 1947 vzpostavila specifični model demokratičnega socializma in z ustavo prepovedala tradicionalni kastni sistem, so bile družbene spremembe počasne. Ko je bil med predvolilno kampanjo leta 1991 v atentatu ubit Radživ Gandhi, se je z novo vlado in sočasno z globalnimi trendi začela tranzicija v tržno gospodarstvo, ki je neenakost in revščino še poglobila.
Patvardhan je živel skozi te spremembe in je kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) vztrajal pri svojem egalitarnem nazoru. V skladu z duhom časa pa so številna dela od 90. let naprej pridobila podton otožnosti in vdanosti v usodo. Mesto v vsej svoji kompleksnosti in raznolikosti je osrednji motiv njegovih slik, ki so sestavljanke fragmentov različnih perspektiv in pogledov. V delu The Clearing (2007) tako denimo upodablja gentrifikacijo neimenovane urbane soseske, kjer sredi kaotičnega sluma zija gradbena jama. Čeprav v Mumbaju več kot polovica prebivalstva živi v ilegalnih naseljih brez osnovne sanitarne in bivanjske infrastrukture, je mesto postalo zanimivo za nepremičninske investitorje, ki – kakopak – oglašujejo pretežno nadstandardne bivanjske enote. Množica revežev jim je pri tem le v napoto. Ker je prav ta nepregledna množica odrezana tudi od kulturnih in umetniških vsebin, je Patvardhan v 80. in 90. letih poskušal emancipatorno moč umetnosti, v katero je globoko verjel, prenesti med širšo publiko. Svoje slike je razstavljal v tovarnah, šolah in javnih prostorih v perifernih mestih in vaseh, a se je to izkazalo le kot osamljeni poskus idealističnega posameznika. Kljub temu je bila njegova odločnost malone subverzivna, četudi ne bi mogla biti dlje od stvarnosti.
