Ustavne spremembe v Rusiji: Zaudarjanje po duhu sedanjega časa

Vsenarodno glasovanje leta 1993 o zdaj že vsebinsko nekdanji ruski ustavi in sedanje vserusko glasovanje o njenih temeljitih spremembah sta na svojstven način povezani. Prvo se je odvilo na hladno decembrsko nedeljo v kriznih razmerah svojevrstnega parlamentarnega državnega udara, zatrtega z vojaško silo, tokratno v zadnjem toplem junijskem tednu pod pezo virusne pandemije, ki je Rusijo resda z drastično manj smrtnimi primeri po številu obolelih uvrstila takoj za ZDA in Brazilijo. Komentatorji so obakrat temeljno državno zakonodajo upravičeno povezovali s predsednikoma na oblasti in jo hkrati predstavljali za referendum o njuni nadaljnji oblasti in predvsem ustavno okrepljeni moči. Če zanemarimo dvome o dejansko izraženi volji ruskih volilcev, ki jim poleg najbolj prepoznavnega Putinovega domačega kritika Alekseja Navalnega vehementno pritrjuje tudi EU, je izrazito opazna razlika v dvotretjinski volilni udeležbi in več kot tričetrtinski podpori Putinovi ustavi v primerjavi z le nekaj nadpolovičnima rezultatoma Jelcinove. Ta je s hkratnimi parlamentarnimi volitvami tedaj dobila še opazno protiutež z vzponom nacionalista Vladimirja Žirinovskega kot dokazom, da Jelcinovo ustavno dobrikanje zahodu moti rusko nacionalno dušo, če že ne nasprotuje njegovemu ustoličenju superpredsednika.