Kritika predstave Koščki svetlobe: Teža besed in praznine življenja
Koščki svetlobe angleškega dramatika Simona Longmana so komorna igra s poetičnimi nastavki, ki se razpirajo za kopreno dolge reke besed. Drama se skozi soočenje dveh sester v turobni deževni noči izrazito obrača v intimo, čeprav ostaja namerno zadržana tako v razčlenjevanju osebnega doživljanja kot v obrisih zunanjega sveta in življenjskih dogodkov. Ta nedefiniranost in prostranstvo govorice, ki se vselej ustavlja ob zamolkih na površini, besedilo zarisujeta kot meander nedoumljivosti in skrivnostnosti človeškega življenja, na praktični ravni pa ga postavljata v tisto polje dramatike, iz katerega naj bi gledališke hiše zajemale predvsem z odločitvijo za aksiom igralčevega gledališča, torej tudi s specifično mislijo na tandem igralskih osebnosti, ki takšno besedilo nosi nad gladino ali ga celo potrebuje.
Koščki svetlobe: Ajdi Smrekar in Leni Hribar drame o nemogoči bližini ne uspe razpreti dlje od pričakovanih vzorcev. (Foto: Peter Giodani)
Gre za zahteven igralski zalogaj, ob minimalni odrski akciji še posebno zato, ker dobršen del predstave temelji na monološkem nastopu, saj nepričakovani pojav tride...
Čudna, napol presenetljiva napol predvidljiva so poustvarjalna pota naših dveh osrednjih simfoničnih orkestrov. Priznati moram, da sem filharmonikom...