Pisalo se je leto 1870, 26. junija, ko so se gasilci zbrali v veliki dvorani na magistratu. Slovesnost ob ustanovitvi prvega ljubljanskega gasilskega društva so prekinili trije streli z gradu – požar na stavbi v mestni lasti. »Gasilci so svoje zborovanje prekinili in hitro in uspešno pogasili požar v deželnem dvorcu, v katerem je danes sedež univerze. Svečanost so pozneje nadaljevali, hkrati pa dokazali, da želijo skrbeti za varnost mesta in meščanov,« je povedal Janez Hočevar.
Nekoč Cukrarna, danes Rakova jelša
Gasilstvo mu, kot pravi, ni bilo položeno v zibko. »Kot gradbenik sem leta 1967 v Vipavi služil vojsko, po vrnitvi domov pa sem dobil službo na RTV kot vzdrževalec. Kmalu sem dobil še zadolžitev skrb za požarno varnost in opravil podčastniški in nato častniški tečaj. Ko sem vse to opravil, sem se včlanil v Gasilsko društvo Ljubljana mesto,« je povedal Hočevar in pripomnil, da je zaradi pripadnosti gasilcem pogosto trpela družina. »Z gasilci smo se pogosto do jutra zaklepetali, tudi o tem, kako pogasiti karbid,« je povedal srečno poročeni ponosni oče, dedek in domišljavi pradedek. Od svojega 63. leta ne hodi več na intervencije. »Kljub vsemu pa sem še dovolj pri močeh, da z loparčkom v roki usmerjam promet, ko zaradi gašenja zapremo ulico ali cesto. Prav tako poskrbim, da je gasilska postaja ogreta in na štedilniku topel čaj, ko se fantje v hladnejših dneh vračajo z intervencije.«
Prve intervencije ne pozabiš nikoli in Hočevar jo je opravil na »sosednji« Cukrarni. Postaja Gasilskega društva Ljubljana mesto domuje namreč tik ob objektu, s katerim so imeli gasilci v preteklosti veliko dela. »Podobno kot danes z gašenjem zabojnikov na Rakovi jelši,« je povedal sogovornik, ki ni pozabil omeniti niti novinarjev, ki so zaznamovali njegov gasilski krst. »Na podstrehi Cukrarne, kjer smo gasili zgornje stanovanje, je stanovalcu gorel odprt 200-litrski sod s kurilnim oljem. Sam sem po stopnicah vlekel cevi in sledil starejšemu gasilcu pred sabo. Ta je hotel narediti še pol koraka naprej, da bi lažje prišel do ognja za vogalom in je potreboval še nekaj dodatnih centimetrov cevi. Ker bi se moral vrniti v nižja nadstropja in nategniti cev okoli vogalov oziroma zapreti vodo in jo podaljšati z novo cevjo, tega na koncu nisva naredila. In mediji so se razpisali: Gasilci bi bili uspešnejši, vendar so imeli prekratke cevi,« pripoveduje anekdoto Hočevar, ki je bil tudi dva mandata poveljnik PGD.
Zgodbe ljubljanskih požarov
Kot veteran Hočevar občasno predava, predvsem otrokom rad pripoveduje zgodbe o nastanku požara, zgodovini požarov in razvoju gasilstva na Slovenskem. Kot pravi sogovornik, je bil najstarejši opisan požar v Ljubljani leta 1371. »Hudo je prizadel Gornji, Stari in Mestni trg. Pogorel je tudi rotovž, v njem pa mnoge pomembne listine in arhiv,« pove Hočevar in omeni, da je ob tem pogorel mestni arhiv in z njim vsi dokumenti, ki bi lahko pričali o prejšnjih požarih v Ljubljani. Dve leti kasneje je ponovno izbruhnil požar in uničil velik del mesta. Večji požari, kot je povedal sogovornik, so si sledili na osem do deset let: »Leta 1493 je ogenj uničil predel med Šuštarskim mostom in današnjim Vodnikovim trgom. Pogoreli so Špitalska cerkev, Šenklavž in Minoritski samostan. Zgorela sta tudi škofijski in kapiteljski arhiv, v požaru je umrlo 19 ljudi.« Leta 1676 je zagorelo predmestje od Špitalskih vrat (danes Tromostovje) do jahalnice (današnja Filharmonija). Pogorelo je 40 hiš, umrli so trije otroci in ženska. Aprila 1886 je med nevihto udarila strela v cesarsko smodnišnico na Gradu, zaradi 500 stotov smodnika, lunt (prižigal) in drugega vojaškega materiala pa je močna eksplozija povzročila veliko razdejanje po mestu.
Kar pa se gasilcev v Ljubljani tiče, je bil pomemben požar v Cukrarni avgusta 1858. »Gorela je teden dni, v Ljubljanico pa je, kot so napisali novinarji, stekel sladkorni sirup, tako da je tekla vsa rjava in sladka,« je povedal Hočevar in dodal, da je prav požar v Cukrarni spodbudil mestne očete, da v Ljubljani uredijo gasilsko službo. In so jo. Leta 1870 mesto dobilo svoje gasilsko društvo.
