Štiriintridesetletna zakonca Andres Armando Hočevar Aguilera in Amal Rosaly El Halah Blanco, njuna petletna hči Sofia ter Andresova 25-letna sestra Daniela del Pilar Hočevar Aguilera so ena prvih slovenskih repatriiranih družin iz Venezuele. V Slovenijo so prispeli decembra lani. Mesec in pol so stanovali v Postojni, nato so se v začetku februarja preselili v Novo mesto. Zdi se, da so našli svoj drugi dom.
»Slovenska vlada je presodila, da bomo imeli v Novem mestu glede na naše poklice več možnosti za zaposlitev,« pove Andres Armando, inženir računalništva. Njegova žena Amal Rosaly je doktorica kemije in je bila zaposlena kot raziskovalka in profesorica na univerzi v Meridi, ki velja za eno najboljših v Latinski Ameriki, Daniela pa je bila prva diplomantka na tamkajšnjem študiju plesa in umetnosti gibanja.
Iz Lašč v Merido
Zgodba njihove družine sega v čas po drugi svetovni vojni, ko se je Andresov in Danielin dedek Jožef Hočevar iz Malih Lašč preselil v Venezuelo. »Zdaj ko vidim, kako prekrasna je Slovenija, tako zelena in s prelepimi gorami, mi je jasno, zakaj je izbral prav Merido,« se široko nasmehne Daniela. Merida, mesto na 1600 metrih nadmorske višine, je najpomembnejše univerzitetno in turistično središče v zahodni Venezueli. Obdajata ga dva nacionalna parka, ponaša se tudi z najvišje ležečo in z dolžino 12,5 kilometra drugo najdaljšo kabinsko žičnico na svetu, ki obiskovalce popelje tik pod vrh 4880 metrov visoke gore Pico Espejo, od koder se je mogoče povzpeti na najvišji vrh Venezuele, 4978 metrov visok Pico Bolivar.
Stanovanje v Novem mestu jim je priskrbel malteški viteški red, roko pomoči pa jim je takoj ponudilo Društvo za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) Novo mesto. »Opremlja« jih z vsemi mogočimi, na videz drobnimi, a za vsakodnevno življenje pomembnimi informacijami, od tega, kje kupiti vozovnico za avtobus, do nakupa postelje, pri društvu se dvakrat na teden učijo tudi slovenščino.
»Predvsem pa nam v društvu pomagajo pri ustvarjanju socialne mreže, kar je za nas izjemno pomembno,« pove Daniela, ki v društvu sodeluje kot prostovoljka. Društvo jim je pomagalo najti tudi vrtec, v katerem se mala Sofia počuti odlično. »Zdaj nas že ona nauči kakšno slovensko besedo,« se nasmehne Amal Rosaly.
Dobili priložnost in se hitro odločili
Pa je bilo težko zapustiti domovino, starše, prijatelje? »Kar se tega tiče, je bilo seveda težko. Starši so ostali tam, ker skrbijo za stare starše. Toda dobili smo priložnost, se temeljito pogovorili in se odločili. Slovenija je zdaj naš dom, tu se počutimo varne. Dobili smo enkratno priložnost za novo življenje,« pristavi Armando.
»Svojci, ki so ostali v Venezueli, so seveda žalostni, ker smo odšli, toda ko vidijo, da smo tukaj zadovoljni, so tudi oni pomirjeni. Všeč nam je tukaj, všeč so nam mesto, planine, narava, tudi vreme, čeprav je bilo pozimi za nas, ki smo vajeni poletja skozi vse leto, kar nenavadno. Ampak se bomo že privadili.« Armando je bil v Sloveniji že dvakrat, leta 2000 z zdaj že pokojnim dedkom na obisku pri sorodnikih, pred šestimi leti pa na poletni šoli slovenščine. Ker je Slovenijo vendarle vsaj malo poznal, je tudi to pripomoglo k lažji odločitvi.
Kot pravi predsednica DRPD Branka Bukovec, se v društvu trudijo spoznati Hočevarjeve s čim širšim krogom ljudi, da bi se čim prej vključili v okolje. Slovenska država jim 15 mesecev krije stroške in zagotavlja denarno pomoč, potem se bodo morali znajti sami, pri čemer bo široka socialna mreža bistvenega pomena. Želijo si zaposlitve, a se zavedajo, da brez znanja jezika ne bo šlo, zato se intenzivno učijo slovenščino, dvakrat na teden na DRPD, zdaj jih čaka še enomesečni tečaj slovenščine na daljavo pri Filozofski fakulteti.
