Petminutni premor po besedi strank je zadoščal za odločitev mariborske okrožne sodnice. Andreja Lukeš je ponovno obsodila obtoženega Alexandra Žlendra, dosojeno kazen je v primerjavo s prejšnjo skrajšala za leto dni, na 14 let zapora. Žlendrov zagovornik Franci Košar je že napovedal pritožbo. Prepričan je, da tudi današnja nepravnomočna sodba, že tretja prvostopenjska, ne bo obstala.
Srbsko sodišče je že zdavnaj pravnomočno razčistilo, kdo je zagrešil okrutni trojni umor, ki se je v središču Beograda dogodil 9. oktobra 1993. Sedemintridesetletnega podjetnika Nebojšo Salatića, njegovo 23-letno partnerico in 17-letnega nečaka je hladnokrvno ustrelil Radovan Joksić. Storilec je priznal zločin, srbsko sodišče ga je obsodilo na maksimalno 40-letno zaporno kazen. Joksić vztraja, da je bil zgolj poslušni izvrševalec ukazov. Organizator zločinskega dejanja, v katerem so si obetali bogat roparski izkupiček, naj bi bil Slovenec Žlender. Srbija ga je iskala kar 18 let, mednarodna tiralica je Slovenca dosegla šele leta 2011 v Bistrici ob Dravi.
Obtoženi: »Nisem bil tam«
»Nisem bil tam,« je vztrajal Žlender, ki se sme braniti s prostosti. Ali govori resnico, mariborsko sodišče razčiščuje že sedmo leto. Zaradi napeljevanja k trojnemu umoru je bil najprej oproščen, v ponovljenem postopku ga je Lukeševa marca lani obsodila na 15-letno zaporno kazen. Zaradi nejasnosti in nasprotij v izreku je sodbo razveljavilo višje sodišče. Mariborski višji tožilec Darko Simonič je v ponovljenem sojenju podrobneje opredelil namen očitanega kaznivega dejanja. In vztrajal, da je Žlender napeljeval Joksića k trojnem umoru. »Obdolženca sta žrtve prisilila z orožjem, da so vstopili v stanovanje z namenom, da vzameta denar oziroma zanju vredne stvari. Utemeljen je sklep, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, pa tudi z namenom, da si olajšata storitev oziroma dokončanje kaznivega dejanja ropa,« je navedel tožilec. V besedi strank je terjal 15 let zapora za Žlendra. Zoper danes izrečeno kazen se ne bo pritožil.
»Dali ste ukaz, da je treba vse tri ustreliti, sicer bi vas lahko prepoznali,« je ponovno obsodbo utemeljila sodnica. »Vedeli ste, da je bil Joksić na fronti, da je imel duševne težave in da je bil vajen na ukaze. In ukaz ’Kaj čakaš? Streljaj! Mrtva usta ne govorijo’ je bil nedvoumen.« Žlendrovim sorodnikom, ki so na sodišču zatrjevali, da je bil Alexander na dan umora v Sloveniji, ni verjela.
Odvetnik Košar je prejšnjo obsodbo uspešno izpodbijal na višjem sodišču, padla je iz procesnih razlogov, saj je sodnica v sodbi nerazumljivo pojasnila, da so bili pokojni umorjeni zato, da ne bi mogli spregovoriti o kaznivem dejanju, ki sta ga obdolžena deloma že izvršila. Tokrat bo pritožbeni senat zadevo obravnaval vsebinsko.
Tudi v tem primeru bodo razsodili obtoženemu v prid, je prepričan advokat, ker Žlendra po njegovi oceni ne obremenjuje niti en verodostojen dokaz. Pričanja Joksića, ki ga je mariborsko sodišče trikrat zaslišalo preko videokonference, so zanj brez vrednosti. »V obravnavanem času je imel hude psihične težave, zaradi travmatičnih doživetij na fronti. Iz tega je možno potegniti sklep, da je streljal samoiniciativno, brez racionalnega razloga in ne na ukaz obtoženega,« je prepričan odvetnik. »Dokazov o krivdi obtoženega ni. V dvomu pa mora sodišča izdati oprostilno sodbo.«
