Solze so povsem prepojile zaščitno masko Smiljane Srnec ob spremljanju utemeljitve sodnika Tomislava Brđanovića, zakaj jo zaradi umora sestre pred dvema desetletjema za 15 let pošilja v zapor. Ni nasedel njenim razburjenim nastopom, v katerih je priče vsevprek obtoževala laganja, kakor tudi ne hlipanju, med katerim je v preteklosti razlagala, kako umorjeno sestro neizmerno pogreša, kako rada da jo je imela in kako dobro sta se razumeli. Natanko 500 dni po naključni najdbi golega trupla 23-letne Jasmine Dominić v zamrzovalniku v kleti družinske hiše v Medžimurju je tako sodba doletela tudi njo. Že leta 2000 jo je umorila, njeno truplo pa za devetnajst let v skrinjo stlačila danes 45 let stara Smiljana, je prepričan sodnik. Na dan aretacije naj bi krvavo dejanje celo priznala, pozneje na sojenju pa krivdo večkrat zanikala. Očitno ne dovolj prepričljivo.
S truplom živela 19 let
Najdba trupla simpatične študentke, za katero se je dve desetletji po izginotju izkazalo, da nikoli ni zapustila domače hiše, je pritegnila pozornost tako hrvaške kot tuje javnosti, ki je pozorno spremljala »sojenje desetletja«. »To je bilo pritlehno dejanje. Kar 19 let ste skrivali njeno truplo in z družino živeli z njim v bližini,« je sodnik pojasnil podelitev najvišje možne kazni za uboj ter med oteževalnimi okoliščinami naštel še mladost žrtve in hude poškodbe, zaradi katerih je umrla. Po glavi je namreč dobila najmanj pet močnih udarcev z lesenim predmetom, morda ročajem sekire. Sodnik je izpostavil, kako Srnečeva za truplo sestre v skrinji ni podala nikakršne razlage, temveč je samo ponavljala, kako vsi drugi lažejo. Verjel je tožilstvu, ki o njeni krivdi ni dvomilo od začetka sojenja. »Umorila jo je, ko je ta ležala in se ni upirala. Glavo in noge ji je zavila v črno plastično vrečko, jo zavezala s hlačnimi nogavicami, pokrov skrinje pa zalepila s sekundnim lepilom,« je oktobra lani varaždinska tožilka Irma Bagarić opisovala umor. Nizke temperature so ohranile tudi določene dokaze – na naglavni vrečki so našli odtis palca roke Srnečeve, na hlačnih nogavicah pa biološke sledi žrtve, njene krvnice, njune mame ter še dveh neidentificiranih oseb. Sodnik je Medžimurki očital tudi dolgoletno laganje o tem, da je še pet let po izginotju sestre vsem razlagala, da je Jasmina živa in zdrava bodisi v Franciji ali Nemčiji bodisi na ladji za križarjenje.
Vsi so imeli raje Jasmino
Po oceni psihiatrov je Srnečeva prava manipulatorka brez empatije, tožilka jo je označila za sposobno ubijati, da bi »rešila lastno kožo«. Njen zagovornik Krešimir Golubić je že v postopku vztrajal, da sestra za umor ni imela motiva, okrcal je tudi sodnika, ki o tem danes ni spregovoril niti besede. Tožilstvo je med sojenjem kot možne navedlo več motivov: spor glede fanta, kockanje in nevoščljivost. Bolj kot mrki Smiljani so bili simpatični študentki Jasmini naklonjeni vsi – starši, prijatelji, sosedi, fanti. A čeprav je zagovornik že ob začetku sojenja napovedal razkrivanje družinskih skrivnosti in laži, s čimer naj bi se sčasoma dokopali do resničnega morilca, se to ni zgodilo. Prst so sicer nekajkrat uperili v domnevno nasilnega in od alkohola odvisnega očeta Martina, a te teorije ni podprl niti en dokaz.
Novinarji, ki so pred sodiščem nestrpno čakali na kakršno koli izjavo od v obraz od joka zariple še nepravnomočno obsojene Smiljane, je niso dočakali. »Tudi sam nisem uspel z njo spregovoriti niti besede, saj je v slabem stanju. Odločitev sodišča je slabo sprejela,« je o stanju svoje stranke danes povedal Golubić.