Iz brezobzirnega maščevanja in koristoljubja je Alen Žilić znanca Amirja O. napeljeval k umoru Duška D., je prepričano tožilstvo. Iz obtožnice sledi, da mu je izročil pištolo z naboji ter mu za opravljeno delo obljubil 25.000 evrov plačila, dodatno še, da bo poskrbel zanj in za njegove otroke, dvojica pa da je večkrat šla v Črnuče iskat tarčo.
»Ti si zdaj moj vojak,« naj bi Žilić dejal znancu, ki naj bi ga napeljeval k umoru. In zakaj naj bi si Dušan D. zaslužil umreti? Tožilstvo pravi, da je ravno on decembra lani Žilića sredi belega dne v gostišču v Črnučah med kosilom udaril po glavi, ga poškodoval, mu na vrat nastavil pištolo, dejanje pa celo obeležil s skupno fotografijo. Zanimiv zasuk se je pripetil že nekaj tednov zatem, ko je domnevni »plačanec« Žilića prijavil policiji, posebna policijska enota pa ga je v pravi filmski akciji aretirala sredi ceste blizu BTC.
Ne ve, kdo ga je udaril po glavi
Alen Žilić je včeraj znova zanikal obtožbe, pravi, da si je Amir O. vse izmislil, da je na policiji in v preiskavi krivo pričal, da ga torej ni napeljeval k umoru, pa da mu tudi ni z ničimer grozil. Vztraja, da ni storil nič nezakonitega. Še več – pravi, da je Amir O. želel umoriti njega. Tik preden ga je ovadil, naj bi namreč pred hotelom na obrobju Ljubljane streljal nanj, a ga je zgrešil, zaradi česar ga je skupaj z odvetnikom že ovadil zaradi poskusa umora.
Sila zapleteno zgodbo, ki jo je obtoženi razlagal včeraj, smo skušali vsaj malo poenostaviti. Ključni so štirje dogodki: udarec po glavi med kosilom decembra lani, streljanje pri avtomehaniku, streljanje pred ljubljanskim hotelom in aretacija januarja letos. Žilić ne ve, kdo ga je decembra lani med kosilom s partnerico udaril po glavi, lahko, da sta bila celo dva. »Bil sem v šoku, paniki,« je povedal o bliskovito odvitem incidentu, po katerem je šel v klinični center, kjer ga je zaslišala policija. »Duška D. v gostilni nisem videl,« je povedal že v preiskavi. Včeraj je na vprašanje tožilke, ali ve, kdo ga je takrat napadel, odmajal z glavo: »V priporu sem. Do mene informacije prihajajo zelo slabo.« Sporov ni imel z nikomer, njegovo podjetje za izvoz merino volne deluje dobro (ob tem je vraževerno s prstom potrkal po lesenem zagovorniškem pultu), nikomur ni bil nič dolžan in nihče ni bil nič dolžan njemu.
»Pištola ni moja«
Naslednji incident naj bi se pripetil pri nekem avtomehaniku, kjer naj bi Amir O. sprožil pištolo, kar je sprva zanikal, ko so se pojavili posnetki varnostnih kamer (teh naj bi se Amir skušal vmes znebiti), se je spomnil, da je opletal z otroško pištolo. Žilića takrat ni bilo tam, je pa o dogajanju slišal od skupnega prijatelja Saša S. Ta je Žiliću tudi povedal, da naj bi ga Amir želel ubiti. Zato se je na srečanje z njim pred hotel v Dobrunjah zaradi varnosti odpravil v neprebojnem jopiču. »Hvala bogu, da sem ga imel,« si je oddahnil včeraj. Tudi tam naj bi namreč Amir O. streljal, a ni nikogar zadel. Kmalu zatem je sledila akcija specialne policije, v kateri je bil Žilić prijet. Policija mu je takrat, tako piše v policijskem zapisniku, zasegla pištolo z naboji, kar ostro zanika. »Pištola ni bila moja. Vsi trije smo ležali na tleh, bil je kaos, cirkus, stvari so ležale povsod naokrog. Že takrat sem povedal, da orožje ni moje, zato tudi nisem hotel podpisati zapisnika,« je pojasnil sodnici Špeli Koleta.
A zakaj bi Amir O. streljal nanj, zakaj naj bi ga skušal ubiti in zakaj bi ga (krivo) ovadil? Žilić sicer ugiba, ampak po prvem strelskem incidentu pri avtomehaniku naj bi Amirju povedal, da z njim noče imeti več nobenega opravka, da ga noče več videti in da noče biti v njegovi bližini. Pred tem mu je namreč večkrat pomagal z najemnino, pomagal naj bi mu tudi pri službi. Morda se bo ozadje zgodb razsvetlilo a naslednjih obravnavah, ko naj bi pred sodiščem pričalo več oseb, prav možno pa je, da se bo vse le še bolj zapletlo.
