Pa vendarle, ali vemo, kakšen jutri si želimo? Tu pa že nisem več tako prepričan, da jutrišnji dan vidimo vsi enako ali vsaj podobno. Ena pot nas vodi »nazaj v prihodnost«, torej v pristne medčloveške odnose, brez varnostne razdalje in mask, z otroki v šolah in na univerzah ter starimi starši v varnem zavetju domov, brez strahu, da bi ti domovi postali dosmrtna ječa. Prav je, da nekatere stvari redefiniramo, predvsem naš odnos do narave in medčloveških odnosov. Nebrzdano množično potrošništvo nas je na žalost pahnilo v nenehno dirko za materialnimi dobrinami. Ne glede na to pa nam je bila omogočena pozitivna iniciativa in perspektiva, torej luč na koncu predora.
Druga pot nas vodi v tako imenovano novo normalnost (kar zmrazi me ob temu izrazu), ki nam razlaga, da se leta zopet štejejo od nič, ko moramo redefinirati naše dojemanje sveta v osnovi. Hrumenje oblastnikov in medijev nas prepričuje, da je apokalipsa pred vrati in da bomo, če ne bomo pridni in ubogljivi, izginili z obličja naše ene in edine Zemlje. Izvaja se discipliniranje in nadzor posameznika ter razvrednotenje družine kot osnovne celice medčloveških odnosov. Za tako razgradnjo imajo zdaj na voljo fantastično orodje v malem nevidnem sovražniku, ki se lahko dejansko ali fantazijsko pojavlja, družbo pa drži, če že ne v strahu, pa vsaj v stalni negotovosti, tako zdravstveni, predvsem pa socialni in eksistenčni. Maske so eden od ključnih simbolov »nove normalnosti«, sveta brez emocij in lastne volje… Kar pomislite, kaj nam je bilo odvzeto v teh časih: kultura in šport, dva ključna družbena generatorja emocij, zdravja in nadgradnje človeškega duha.
In kaj je bistvo moje dileme: ne bi si želel priti z dežja pod kap. Ja, seveda, trenutna klika mora nujno takoj sestopiti z oblasti. Najbolje za zmeraj. Skrbi pa me drža opozicije in do trenutne oblasti kritične inteligence, ki je še bolj papeška od papeža. Namreč očitanje, da so nove okužbe krivda prevelikega sproščanja, je milo rečeno, nabijanje političnih točk. Tekmuje se v takih in podobnih izjavah, brez ustrezne argumentacije. Osebno sem absolutno proti taki strategiji, saj s tem nič drugače ne vplivamo na ljudi, kot da so samo še bolj prestrašeni in na dolgi rok ustrezno vodljivi. Za mene bo pravi voditelj tisti, ki bo že v tem času okoli sebe nabral ljudi, ki so sposobni zelo natančno analizirati odnose v družbi po vseh parametrih in ne le na podlagi kvazigibanja števila okužb z »novim koronavirusom« (mimogrede: očitno so na novo okuženi sami supermani, saj nihče ne pristane v bolnišnici…). Zato moramo tudi morebitno oblastno alternativo zelo pozorno poslušati in jo opozoriti na nedopustno, preden bo prepozno.
Tudi v prihodnje se torej vidimo na ulicah in trgih. Upam, da brez mask »nove normalnosti«.
Aleš Kravos, Ljubljana