Toda pomembno je vedeti, komu boš posvetil svojo minuto molka, svojo misel. Gospodje, ki vsako leto romajo k bazoviški fojbi, položijo tam vence in deklamirajo nekaj pompoznih stavkov, pravijo, da častijo spomin na tisoče nedolžnih Italijanov, pobitih s streli »okupatorskih« jugoslovanskih partizanov, ki so zasedli Trst. V resnici so ga osvobodili, toda pustimo to. Tako tržaški župan Dipiazza, tako bivši italijanski notranji minister in vodja Lige Salvini, tako nekdanji predsednik evropskega parlamenta Tajani, tako predstavniki ezulskih organizacij, in tudi sam predsednik italijanske republike Mattarella je lani spregovoril o »dolga leta zamolčani nacionalni tragediji«.
Ko na vsaki taki slovesnosti, nato še na televiziji ob dnevu spomina ali v kakem filmu o takratnih dogodkih pripoveduješ in prikazuješ, da so »Slovani pobijali in metali v fojbe nedolžne Italijane, krive le tega, da niso sprejemali komunizma«, ne da bi vsaj s stavkom kontekstualiziral te usmrtitve s tem, kar je bil počel prej celih 20 in več let fašizem s slovanskimi narodi in najbolj s Slovenci, kot prvo posiljuješ zgodovinsko resnico, kot drugo pa proizvedeš sovraštvo, ki se neizbežno prenese na kakovost odnosov večinskega italijanskega naroda z dediči teh »morilskih Slovanov« oziroma s pripadniki manjšinske slovenske narodne skupnosti, ki z njim sobivajo. Ter seveda tudi na odnos Italije do Slovenije in drugih držav nekdanje Jugoslavije.
No, enako, z obrnjenega zornega kota, se je pripovedovalo tudi pri nas, ko smo si vse do konca osemdesetih zatiskali oči pred dejstvom, da so tudi osvoboditelji, ne le okupatorji, zakrivili zločine. Fojbe in eksodus več kot 200.000 prebivalcev Istre in Dalmacije, predvsem italijanske narodnosti, sta bili tabu tema. Tako kot množični poboji tudi drugje v Sloveniji. Toda zlasti po osamosvojitvi smo se soočili s tem, priznali, kaj so bile zagrešile povojne oblasti, in začeli iskati poti k spravi.
Italija je na to pozabila in ob dnevu spomina slavi danes le žrtve jugoslovanskih povojnih oblasti, ne pa tistih, tudi med samimi Italijani, ki so padle in trpele pod divjaštvom fašizma in nacizma.
Da bi to stanje presekali in se sprijaznili z zgodovino, kakršna je dejansko bila, sta se slovenska in italijanska vlada leta 1993 dogovorili o ustanovitvi mešane kulturno-zgodovinske komisije, ki naj bi preučila odnose med narodoma v najbolj kritičnih časih, in sicer od leta 1880 do 1956. Zgodovinarji so se zakopali v arhive in drugo gradivo ter sedem let potem spisali in objavili poročilo o svojem delu in ugotovitvah, ki naj bi ga že po dogovoru iz leta 1993 obe strani, obe vladi, osvojili in ga uradno objavili kot najbolj objektivno pripoved odnosov med državama in narodoma v preiskovanem obdobju.
Slovenija je to storila, Italija ne. Če bi, bi Dipiazza, Salvini in njima podobni morali priznati, da so bile fojbe predvsem posledica fašizma in da v njih niso končali le nedolžni Italijani, zlasti ne na tisoče in ne v bazoviški. Kolikor verodostojni viri povedo, je v tem breznu, pravzaprav jašku opuščenega rudnika, končalo leta 1944 še kar nekaj antifašistov, Italijanov in Slovencev, pobitih s strani kolaboracionistične mestne straže, po končani vojni pa so tja zmetali trupla ubitih nemških vojakov, konjske kadavre in razbite vojaške vozove. Ve se tudi za truplo nekega lokalnega vojnega zločinca. Vse to so oktobra 1945, po odhodu jugoslovanskih enot iz Trsta in prihodu zavezniške vojske, ven potegnili angleški inženirci, ki so iskali novozelandske vojake in tiste Italijane, ki naj bi jih pokončali partizani, vendar teh niso našli. Morda tudi to ne drži, a Italija noče, da bi se fojba znova odprla in temeljito preiskala, ker bi jo – pravijo na oblasti – oskrunili. Gre za spominski kompleks.
Kot nekdanji sodelavec in dolgoletni strankarski soborec Pahorja sem predsednika republike že pred nekaj časa, ko se je začelo šušljati, da je bilo to mogoče, pozval, da bi kot pogoj za skupni obisk z italijanskim kolegom bazoviške fojbe postavil uradni Mattarellov poziv njegovi vladi k objavi poročila zgodovinarjev in k njegovi implementaciji zlasti v učbenike in drugo relevantno zgodovinsko literaturo.
Kaže, da tega naš predsednik ni storil in da bo k bazoviški fojbi vseeno šel. Poročilo zgodovinarjev bo ostalo nedokončano delo, še enkrat bodo zmagali prirejevalci in skrunitelji zgodovine. In v spominu bo ostal še en velik kiks našega Boruta. Morda največji doslej.
Aurelio Juri, Koper
