Kjer je volja, je tudi pot, pravi angleški pregovor. Če za koga, to velja za Alexa Zanardija. Ko je zaradi hude nesreče na avtomobilistični dirki izgubil obe nogi, ga je to samo še bolj motiviralo, da se je začel ukvarjati z ročnim kolesarjenjem in triatlonom ter je na dveh zaporednih paraolimpijskih igrah osvojil kar šest kolajn. Je človek, ki oddaja pozitivno energijo, je radoveden in predvsem ne pozna besede odnehati. Tudi zato so njegovi prijatelji in podporniki prepričani, da bo preskočil še eno oviro, tokrat še višjo, potem ko je pred dnevi med treningom s kolesom trčil v tovornjak in utrpel hude poškodbe glave. Njegovo stanje je resno, a stabilno. Da bi okreval, pa zanj moli celo papež Frančišek.

Že v mladosti je vedel, da bo zapisan športu bencinskih hlapov. Pri 13 letih je sam izdelal gokard, s katerim je dirkal pod budnim nadzorom očeta, sicer vodovodarja. Opazili so ga in mu ponudili sedež v formuli 3, kjer je leta 1988 debitiral in končal kot skupno drugi, nato pa je vozil še formulo 3000 in že na prvi dirki slavil zmago. Njegovo nadarjenost so opazili pri moštvu formule 1 Footwork in ga povabili kot testnega voznika. Zanimanje zanj so pokazali tudi pri Jordanu, tako da je odpeljal zadnje tri dirke sezone 1991, pravo priložnost pa je dočakal v letih 1993 in 1994, ko je branil barve legendarnega Lotusa. Ni mu bilo usojeno, kljub visokoletečim ciljem je v formuli 1 zbral vsega eno točko. Da je rojen pod nesrečno zvezdo, je nakazal, ko si je pred dirko za VN Nemčije pri padcu s kolesom polomil kosti v levi nogi, po hudi nesreči na dirkališču Spa Francorchamps pa je celo izpustil nekaj dirk zadnje sezone.

Neverjeten manever prehitevanja

Razočaran je kmalu sprejel odločitev, da se poda onkraj luže na dirke serije CART. Američani so ga sprejeli kot svojega, poimenovali so ga novinec leta, svoj razkošni talent pa je pokazal z zmagoslavjem v sezonah 1997 in 1998. Vsi še danes govorijo o neverjetnem manevru prehitevanja na dirkališču Laguna-Seca, ko je v zadnjem ovinku, kjer se je prehitevanje zdelo nemogoče, prehitel tedaj vodilnega Bryana Herta. Njegov manever velja za enega najdrznejših v zgodovini avtomobilizma. Življenje se mu je postavilo na glavo septembra 2001. Zaradi terorističnih napadov na dvojčka v New Yorku so sprva dirko v Lausitzringu hoteli odpovedati, a je niso. Zanardi jo je začel odlično in bil 13 krogov pred ciljem v vodstvu. Nato se je odločil za postanek, po vrnitvi na stezo pa ga je zavrtelo. Vanj je z visoko hitrostjo 310 km/h priletel Alex Tagliani. S helikopterjem so ga odpeljali v bolnišnico v Berlinu, kjer je med operacijo izgubil 70 odstotkov krvi, srce pa se mu je večkrat ustavilo. Na koncu so mu zdravniki rešili življenje, a je ostal brez obeh nog. To ga ni potrlo, ker je bil premožen, si je naročil umetni nogi, s katerima pa ni bil zadovoljen, zato si ju je oblikoval in naredil sam. Nato je sprejel odločitev, da znova sede v dirkalnik. Dvajset mesecev po nesreči je bil na kraju zločina. »Zelo sem srečen,« je dejal po dirki. O svoji epizodi v formuli 1 pa je dodal: »Danes vem, da bi lahko naredil več. Kriv sem sam, ker se nisem gnal do svojega limita.« Ljubezen do dirkanja je zamenjala ljubezen do kolesarjenja in triatlona.

Prišel, videl, zmagal

Že na prvem maratonu leta 2007 v New Yorku je bil četrti. »Želim dokazati, da za invalide ni ovir,« je dejal na cilju. Štiri leta pozneje je preizkušnjo končal kot prvi, za nameček pa postal svetovni prvak. Nov izziv so bile paraolimpijske igre v Londonu. Končal jih je v slogu prišel, videl, zmagal, saj je osvojil dve zlati kolajni. Ironično so tekmovanja izpeljali na znanem dirkališču Brand Hatch, kjer je Zanardi dirkal na štirih kolesih. Kmalu je sprejel še en izziv – triatlon ironman. Ali prevedeno 3,8 kilometra plavanja, 179 kilometrov kolesarjenja in 42 kilometrov teka. Končal ga je v impresivnih 9 urah, 47 minutah in 14 sekundah. »Bilo je neverjetno. Bil sem na robu solz. Sicer nisem čustven človek, toda ta trenutek je bil zame nekaj posebnega,« je povedal na cilju. Šport je še danes njegov način življenja, se pa zaveda, da je star že 53 let. »Tudi po športni upokojitvi ne bom miroval in bom našel projekt, ki bo razburljiv. Mogoče pa bom v roke vzel ribiško palico, kdo ve.« Njegova zgodba je resnično nekaj posebnega, zato ni čudno, da je soavtor dveh knjig, o njegovem življenju so posneli tudi televizijsko serijo. Je človek, ki nikoli ne obupa, ovire pa najraje preskoči in jih spremeni v priložnosti. »Sem optimist, življenje pa me je naučilo, da je tudi največje poraze mogoče spremeniti v velike zmage. Prav huda nesreča v dirkalniku mi je ponudila eno največjih priložnosti v življenju.«