Ekonomsko-politične dileme Evropske unije

Pogajanja o pokoronskem razvojnem načrtu EU za naslednjih tri do sedem let naj bi definirala novo razvojno paradigmo za države članice, saj naj bi podprla cilje zelenega, digitalnega in socialno vključujočega razvojnega programa. Kratek pregled zgodovine od nastanka evropske skupnosti v petdesetih letih prejšnjega stoletja preko oblikovanja enotnega trga in skupne valute v osemdesetih letih in končno do dveh zaporednih kriz v zadnjem desetletju tega stoletja kaže zanimivo razvojno parabolo. Povojna Evropa je svoj razvoj temeljila na ekonomskem planiranju in cilju polne zaposlenosti, pri čemer je celinski del temeljil svoje politike na načelih socialno-tržnega gospodarstva od nemškega konservativnega korporativizma do skandinavskega socialnodemokratskega modela. Gospodarska kriza sedemdesetih let je povzročila padec keynesianske doktrine spodbujanja povpraševanja z aktivno fiskalno in denarno politiko in vzpon neoliberalne ekonomske politike, ki je poudarjala stabilnost cen, zmanjševanje vloge države in sindikatov v plačnih pogajanjih, deregulacijo trgov in pospešitev globalizacije. To so bile v Evropi glavne predpostavke za nastanek enotnega trga in skupne valute. Po dobi »pozitivne« integracije, ki je pomenila dogovor o skupnih politikah za omejevanje tržnih ekscesov, je nastopila doba »negativne« integracije, ki je zahtevala odpravo tržnih omejitev v in med državami članicami EU. Ta proces je spremljal tudi padec berlinskega zidu in včlanitev vzhodnega dela Evrope v EU. Neoliberalna ekonomska praksa je tako predstavljala temelj ekonomske politike evropske komisije in drugih evropskih institucij vse do velike gospodarske krize 2008–2010, ko je postalo jasno, da nekritična prevlada tržnih sil nad vlogo državne regulacije ni več produktivna. Če je naslednje desetletje še pomenilo iskanje poti, kako ohraniti obstoječi gospodarski model pri življenju, je koronakriza dokončno spremenila temeljne parametre za bodoči ekonomski model. Gre za novo politično ekonomijo EU, ki mora redefinirati odnos med državo in trgom (Chatam House). Glavne spremembe se dogajajo najprej na nacionalni ravni, kar bo vplivalo tudi na oblikovanje ekonomskih politik evropskih institucij v bodoče.