V letošnjem letu smo doživeli novo omejitev referendumske zakonodaje. Ne želim sicer uveljavljati teze, da bi moral biti državljanom dostopen institut referenduma za vse odločitve vlade in državnega zbora. Trdim namreč, da je problem način sprejemanja odločitev, ki je izključno enostranski, brez izmenjave in upoštevanja argumentov, brez javne debate in brez ustreznih medijskih predstavitev. Ne pa zgolj odsotnost referendumske možnosti. Problem je, da vlada meni, da lahko vlada, kakor koli želi, brez izvajanja dvosmerne komunikacije in brez nujnega upoštevanja javnosti. Tu pa trčimo ob problem legitimnosti vlade, ki seveda presega zgolj raven referendumske pravice državljank in državljanov.
Verjetno se nam z vidika spremembe referendumske zakonodaje in posledične vloge ustavnega sodišča v aktualnejši luči pokaže tudi neglasovanje poslank in poslancev v državnem zboru o kandidaturi vrhunskega ustavnega pravnika prof. dr. Andraža Terška za mesto ustavnega sodnika. Ker je na žalost ustavno sodišče zaradi političnega kadrovanja od politike odvisen organ, si koalicija za izvrševanje svojih političnointeresnih projektov ne more privoščiti strokovnjaka, ki na prvo mesto postavlja ustavo in posledično državljanke in državljane. Ne pa volje koalicije, posameznih političnih strank ali interesnih skupin. In tak kandidat je dr. Andraž Teršek in samo želim(o) si lahko, da bo ne glede na (ne)glasovanje poslank in poslancev o njegovi kandidaturi slednjo ponovil. In tokrat uspel. Ker ga državljanke in državljani potrebujemo. Prav tam. Kjer vsakokratna politika sicer uzurpira mesta zgolj za »poslušne«.
In zdaj k jedru problema. Ki se je zgodil v svoji zaključni izpeljanki na seji vlade teden dni pred dnevom državnosti s potrditvijo famoznega interventnega zakona za »podporo gospodarstvu« v času po »virusni« krizi. Začel pa se je nekaj tednov prej z izbrisom vloge nevladnih organizacij pri okoljskih posegih neoliberalizma.
Že ko je predsednik vlade predstavil ministrsko ekipo, je bilo jasno, da bosta dva gospodarska ministra v zgolj eni vladi težka popotnica naravnemu okolju. Torej nečemu, kar naj bi bilo poleg zdravja sveto Slovenkam in Slovencem. Zgodilo se je natanko tako. Partnerski koalicijski minister je prevzel svoje »strateške« investicije, povezane s turističnim holdingom, prvorazredni gospodarski minister pa si je izbral resor okolja, vzpostavil kadrovsko čistko na celotni vertikali in – se najprej znebil »problema« nevladnikov, zatem pa posegel po češnji na torti. Po ključnemu razlogu za koalicijo, ki jo imamo. In ključnemu razlogu, da je SD prevzela nova »voditeljica«, če slučajno Janez Janša zaradi klica ulice izgubi tla pod nogami.
In ta ključni razlog je NEK 2. In prav tako čisto mimogrede še odlagališče radioaktivnih odpadkov. Saj ljudje vendar ne vedo, da od leta 2021 z njimi nimamo več kam.
Oba projekta sicer nista ugledala luči sveta šele z aktualno vladno ekipo. Kot vemo, nas je z nenadno »nujo« za NEK 2 presvetlil nekdanji predsednik vlade prav ob koncu svojega lanskega dopusta. Ne da bi Slovenija premogla eno samo neodvisno študijo in energetsko strategijo, ki je torej ne bi naročila in plačala katera od energetskih interesnih skupin, smo ob praznovanju 29. dneva državnosti v epicentru ene najpomembnejših zgodovinskih prelomnic. Se bomo (do)končno upognili ali se bomo postavili zase in za svoje zanamce? Bomo na osnovi »virusne« krize dovolili namišljene ukrepe za gospodarstvo, ki niso nič drugega kot ukrepi za ramena, ne zgolj komolce v marmeladi, za ključne odločevalce? Bomo Slovenke in Slovenci končno našli povezovalni element, ki ni zgolj »dol Janša«?
Moja zastava 25. junija je bila obarvana črno.
Mag. Gregor Kos, Domžale
