»Domačim sporočam, da me nocoj ne bo domov. To bo nepozabna noč,« je le nekaj minut po koncu finala izstrelil 28-letni kapetan Mure Žiga Kous in napovedal celonočno rajanje igralcev in navijačev. Mura je z uspehom povzročila pravo evforijo med privrženci črno-belih, ki so tekmo spremljali v 50 gostilnah v Prekmurju in na videozaslonu na stadionu Fazanerija. Sto najbolj zvestih navijačev Mure pa je celo dopotovalo na Gorenjsko. Nogometaši so vseskozi slišali njihovo bučno podporo, čeprav so bili dvesto metrov stran.
Nekaj pogleda izza ograje na igrišče so poskušali ujeti tako, da so se povzpeli na kombije. Igralci Mure so se jim odšli zahvalit kar dvakrat. Najprej so do njih stekli takoj po koncu tekme, nato še s pokalom. Le malo je manjkalo, da ga niso v evforiji čez policiste in varnostnike vrgli navijačem. Vmes so v skladu s tradicijo med intervjujem zalili trenerja Anteja Šimundžo. Vrhunec slavja je bil sredi noči, ko se je ekipa okoli enih vrnila v Mursko Soboto, kjer jo je na stadionu pričakala navdušena množica navijačev.
V slačilnici Mure tudi gibanica
Čeprav je osvojil prvo pokalno lovoriko kot samostojni trener, Šimundža ni kazal veliko čustev. Mariborčan je dajal vtis človeka, za katerim je le še en običajen delovni dan v pisarni. Ni se prepustil evforiji, kot so se igralci, strokovni štab, klubski in občinski funkcionarji iz Murske Sobote ter navijači. S premijo za uspeh ne bo težav, saj je zmagovalec prejel ček za 40.000 evrov.
»Vloga favorita nam je v prvem polčasu povzročala nekaj težav. Ker smo dominirali vso tekmo, smo zasluženo zmagali. Pokal nas ni obremenjeval, smo si ga pa od začetka želeli osvojiti. Enostavno se nam je zgodil. Pokal je nagrada in potrditev, da smo na pravi poti. Je motivacija za naprej, dal pa nam bo tudi energijo za še bolj trdo delo. Kdor se bo naveličal lovorik, ne bo z menoj,« je bil jasen Ante Šimundža, ki bo z Muro drugo leto zapored igral v kvalifikacijah za ligo Evropa. Povzročil je takšno evforijo, da so navijači začeli pozivati vodstvo kluba, naj mu ponudi dosmrtno pogodbo. »To ni smiselno. Kaj naj sploh odgovorim na to? Težko odgovorim, ker je to kar nekaj,« je bil v zagati Šimundža.
Nogometaši Mure, ki so bili pred tekmo v karanteni v Kamniku, kjer so imeli po njej tudi večerjo, so se na Gorenjskem počutili kot doma. Slačilnica je imela enako dekoracijo z zastavo kluba in slikami igralcev nad njihovimi sedeži kot domača v Fazaneriji. Na mizi je bila tudi prekmurska gibanica. Na igrišču niso navdušili, a so uveljavili moštveno in individualno kakovost.
Kapetan Kous je bil star tri leta, ko je Mura prvič osvojila pokal, a je vedel za vse podrobnosti takratnih dogodkov. Opisal mu jih je oče in pojasnil, kaj uspeh pomeni za privržence kluba. »Obljubil sem mu, da se bomo potrudili in pokal po 25 letih znova prinesli v Mursko Soboto. Za lovoriko imajo veliko zaslug tudi navijači, ki so nanjo predolgo čakali. Zaradi lokalnega prestiža so za nas tekme z Nafto težje kot z Mariborom, Olimpijo, Celjem… Kdor zmaga, je šef, gazda v Prekmurju. Z zmago smo pokazali, da smo glavni mi,« je bil jasen Kous.
Dončić je ponosen na igralce
Nafti se je poznala odsotnost treh kaznovanih nosilcev igre Vinka, Noviniča in Bizjaka, a se je pogumno zoperstavila Muri z obrambno taktiko s kar šestimi igralci v zadnji obrambni vrsti. Po porazu se je s tribune do nogometašev na igrišče spustil tudi predsednik kluba, Madžar Gabor Vegh, poslovnež v gradbeništvu. S šalom okrog vratu je vsakemu čestital ob največjem uspehu v zgodovini kluba. Tudi navijači Nafte so ekipo ob vrnitvi domov pričakali s ploskanjem, baklami in vzkliki.
»Ponosen sem na fante. Igra v prvem polčasu je bila na visoki ravni. Hitro prejeti gol v drugem polčasu je psihološko vplival na igralce, zato se nam porušile nekatere stvari. Vsi igralci so dali maksimum. Pogrešali smo kontinuiteto tekem, saj smo mesec in pol trenirali za dve tekmi,« je tekmo videl trener Nafte Dejan Dončić.
