Malo po tistem, ko so igralci Burnleyja in Manchester Cityja pred tekmo (brez gledalcev) v Burnleyju pokleknili v znamenje podpore gibanju Življenja temnopoltih štejejo, je stadion domačih Etihad preletelo majhno letalo z velikim plapolajočim transparentom Življenja belopoltih štejejo. Najela ga je skupina domačih navijačev, od rasistov do ljudi z globokim nerazumevanjem razlogov za nastanek gibanja Življenja temnopoltih štejejo in njegovo širjenje na Otoku.
Ogorčenje in opravičila
Transparent je sprožil ogorčenje in opravičila. Klub Burnley je sporočil, da bo organizatorjem tega izpada dosmrtno prepovedal obisk stadiona. Hkrati se je »brez zadržkov« opravičil premiership ligi, Manchester Cityju in vsem, ki sodelujejo pri promociji gibanja Življenja temnopoltih štejejo. Kapetan Burnleyja Ben Mee je dejal, da je zaradi te poteze majhne skupine navijačev osramočen in v zadregi. »Ne razumejo poante tega, kar želimo doseči. Ti ljudje se morajo premakniti v 21. stoletje in se izobraziti, kot se nas mora še veliko med nami,« je dodal. Med kampanjo gibanja Življenja temnopoltih štejejo, ki se poteguje za enakost, motivacija transparenta Življenja belopoltih štejejo ne more biti nič drugega kot zanikanje enakih pravic oziroma odkrit ali prikrit rasizem, ki ga je na Otoku še vedno veliko več, kot so ga Britanci pripravljeni priznati.
To najbolje prikazujejo odzivi mnogih na rušenje spomenikov Britancem, ki so obogateli s trgovino s sužnji. In z njim povezana molk in laganje o imperialni zgodovini Velike Britanije, katere najbolj sramotni del je prav trgovina z afriškimi sužnji. Konservativni premier Boris Johnson je dejal, da bi bilo vsesplošno rušenje teh kipov »enako laganju o naši zgodovini«. Laganje o zgodovini, posebno o zadnjem obdobju britanskega kolonializma, je nekaj, pri čemer je bila Britanija zelo »velika«.
Znano je, da je bila britanska država tista, ki je uničila gore arhivov o koncu imperija in o trgovini s sužnji. Leta 2013 je na primer prišlo na dan, da je zunanje ministrstvo protizakonito skrivalo 1,2 milijona dokumentov v najstrožje varovanem vladnem skladišču v Hanslope Parku v severnem Londonu. V teh arhivih, ki so začeli nastajati leta 1662, je bilo milijone dokumentov o trgovini s sužnji, o burskih vojnah v Južni Afriki, o obeh svetovnih vojnah, o hladni vojni, o britanskem vstopu v EGS (predhodnico EU) in drugem.
24 kilometrov arhivskih polic
Več kot 20.000 arhivov je bilo samo o umikanju iz nekdanjega imperija. Samo v tem skladišču je bilo 24 kilometrov polic z arhivi od tal do stropa. Šele ko so arhive o umiku iz imperija preselili v državne arhive, kjer bi morali biti že davno, je prišlo na dan, da so jih že med dekolonizacijo ogromno uničili. To je znano zato, ker so natančni uradniki za seboj pustili »potrdila o uničenju« zaupnih dokumentov. Mnoga potrdila so preživela. Znano je, da so vladni uradniki leta 1947 v Indiji začeli sežigati gradivo, ki bi spravilo v zadrego britansko vlado, vojsko in državno upravo v kolonijah.
Leta 1961 so britanski kolonialni uradniki uničevanju ali odnašanju in skrivanju arhivov v Britaniji dali ime »operacija dediščina«. Med razpadanjem imperija se je prijelo tudi v drugih kolonijah. Eden od nekdanjih kolonialnih uradnikov je celo dejal, da je šlo »za globalno orgijo uničevanja« dokumentov, ki se je začela konec štiridesetih in končala v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Cilj »operacije dediščina« je bil jasen: prikriti, manipulirati in po svoje oblikovati zgodovino Britanije, da bi jo lahko prodajali bodočim rodovom kot veličastno.
