Etnogeneza v stripu: Nihče ni čistokrven

Iščoč ilustratorja

Knjigo je avtor spisal v petih letih, nato pa jo je za kar 20 let odložil, ker je tako dolgo iskal ilustratorja. Ustvariti je bilo namreč treba več kot 200 ilustracij in marsikateri ilustrator je na določeni točki obupal. Dokler tega likovnega podviga ni opravila Janja Rihter. Pleterski ji je pripravil scenarij za ilustracije, povsem njena domislica pa so drobne živali in njihovi odzivi. Njena je tudi čustvena dimenzija likov, ki jih oživi na zelo minimalističen način. Besedilni in slikovni del zdaj tvorita celoto; navkljub določenim pripombam recenzentov pred objavo avtor knjige ni več veliko spreminjal ali dopolnjeval, saj bi bilo treba spreminjati tudi ilustracije.

Pleterski svoje delo primerja s stripom Asterix in Obelix: »Na neki način je podobna poanta, ker sta avtorja stripa v ta lika vgradila življenjske situacije iz sodobnega in polpreteklega časa. Pred leti sem v Franciji naletel na izjemno debelo knjigo, ki je bila samo komentar k prvim zvezkom tega stripa, recimo, katerega politika karikira določena ilustracija. Sam razlag svojih ilustracij ne podajam, lahko pa omenim eno podrobnost: v eni od njih je izjava, za katero bralec morda ne ve, da jo je izrekel kardinal Rode: Če bi bili Slovenci boljši katoliki, bi bili tako srečni, kot so Španci.« To danes morda zveni nenavadno, a ko je bil kardinal Rode še nadškof v Ljubljani, je bil poln udarnih izjav, tudi o tem, kako smo po njegovem mnenju Slovenci zadrti. Danes bi taka izjava potrebovala daljši komentar, in takšnih zgodbic je v knjigi kar veliko. Moj namen je torej, da ljudje te stvari iz knjige vzamejo kot miselne orehe, potem pa naj jih malo trejo.«

Govoriti o slovenstvu

Govoriti o slovenstvu, narodnosti, narodu je lahko tudi zelo spolzko področje, kjer se rada krešejo mnenja. V osemdesetih letih so si denimo zagnani rodoljubi prizadevali prepričati Slovence, da so na današnjem slovenskem ozemlju neposredni potomci prazgodovinskih Venetov, pravzaprav Slovencev, zato naj ne bi imeli ničesar skupnega z narodi nekdanje Jugoslavije. Pleterski jim je takrat javno oporekal, »časopisni podlistek Etnogeneza Slovencev iz devetdesetih let in ta knjiga dajeta odgovore na ta vprašanja. Sta odgovor na te avtohtonistične teorije, ki seveda imajo svoje ozadje. To pa niti ni politično, ampak stvarno, saj vendar Slovani, ko so prišli sem, niso prišli v prazen prostor, tako da smo tudi dediči vseh, ki so bili tu. Politični cirkus je zato tukaj odveč. Hkrati je pri drugih zaslediti obratno minimaliziranje vsega, kar je bilo pred Žigo Zoisom in Primožem Trubarjem. Pravijo, da tisto niso bili Slovenci. Seveda v tem sodobnem smislu niso bili, so bili pa naši predniki in so dali pomembno podlago vsemu, kar danes smo. Te težnje so tudi posledica modnega uvoženega antropološkega diskontinuitetnega pristopa.«

Korenine, genom

Zgodovinar zato pravi, da se našim kulturnim koreninam sicer da slediti daleč v preteklost, pisni rodovnik vsakega Slovenca sega najmanj 400 let nazaj, obstaja pa tudi vrsta lokalnih ustnih izročil, ki segajo več tisoč let nazaj. Torej, kdo je bil v nekem prostoru, kako je tja prišel, kakšna razmerja so bila med domačini in prišleki…

Zadnjih raziskav v zvezi z biološkim genomom narodov avtor v knjigi ni obravnaval, pravi pa, da zaradi tega dejstva niso nič drugačna: »Ljudje še vedno prihajajo na naše ozemlje in prevzamejo slovensko identiteto, če se tako odločijo. V svojem doktoratu dr. Andrej Zupan preučuje slovenske biološke genome in ugotavlja, da smo v resnici mešanica vsega. Mnogo je genov populacije, ki je tu že zelo dolgo, in nedvomno so prisotni tudi geni, ki so sem prišli v prvem tisočletju našega štetja. To lahko povezujemo s prihodom Slovanov. Na našem ozemlju nihče ni čistokrven, medtem ko smo si kot celota genetsko najbližji s Slovaki, kar se ujema tudi z jezikovno podobo.«

Knjiga Kdo smo: ilustrirana zgodovina slovenstva je v elektronski in obliki PDF v prostem dostopu dosegljiva na internetni strani založbe.