Aktualni premier (in mnogi njegovi zvesti podaniki) je iz koristoljubja zamenjal (poleg mnogih ljudi) tudi prepričanje – kot menjajo nekateri obleko. Namesto v človeka po novem veruje v Boga, ki da mu edini lahko pomaga na njegovi novi poti (in izbriše njegove grehe). Mene ni sram priznati, da sem bil (in nikoli izstopil!) član ZK, ponosen sem, da sem kot predsednik konference sindikatov ČGP Delo govoril svojim sozaposlenim tovarišem in tovarišicam o ključnem sporočilu takrat umrlega Edvarda Kardelja, da si srečo človek lahko ustvari samo sam. Kot živa priča tistih časov se nisem spraševal, kaj je bilo pred tem, ampak sem čutil, da se odpirajo možnosti napredovanja vseh ljudi, državljanov, ne samo tistih pri koritu… Obstajala je (danes pozabljena) Sindikalna lista, zakon na papirju, ki je zagotavljal vsem delovnim ljudem osnovne pravice, kot so stanovanje, regres za dopust, počitnikovanje v sindikalnih domovih, športne aktivnosti, kulturno udejstvovanje… Danes, po štiridesetih letih, nepoznane, utopične kategorije.

In še nekaj mi je ostalo v spominu iz tistih časov: ni bilo prostora za nesposobne direktorje, vsak poskus kraje družbenega imetja in denarja je bil sankcioniran takoj, že znotraj podjetja in do sodišča sploh ni prišel – in nesposobnež ni napredoval na še boljše delovno mesto, temveč je dobil »zaslugam« primerno delo. Pa danes? Poglejmo samo najnovejše zlorabe položajev ob nakupih zaščitnih sredstev, pa nam je takoj jasno, zakaj odgovorni brezskrbno opletajo s »skrbjo za človeška življenja« in zakaj se mora pogumni človek, žvižgač Ivan Gale, bati za svojo eksistenco.

Zato je pojav novega upora proti politiki vladajočih svetlo upanje, da si ljudje lahko povrnejo dostojanstvo, ki mu ga trenutna vlada na veliko jemlje in ga pripravlja na stalne izredne razmere, v katerih bodo strankarski aparatčiki lahko opravljali ukaze Velikega vodje, prestrašeno ljudstvo pa jih bo stoično izvrševalo.

Zato tudi verjamem, da je napočil čas, ko se mora pogumno in brez strahu braniti svobodno, odgovorno in profesionalno novinarstvo in javno RTV, braniti neodvisno sodstvo, javno zdravstvo…

Upanje na to daje dejstvo, da so prebujeni končno ključni ljudje – izobraženci, umetniki, ljudje z nesporno veljavo, dokazano z lastnim delom. Izpostavili so se, ker so začutili, da je skrajni čas za to. Prebujeni so mladi, ki so še kako zainteresirani za sodelovanje pri zagotavljanju spodobnih življenjskih pogojev. Mnogo tega sem pogrešal pri protestih v letih 2012–2014. Zdaj pa nam prisotnost verodostojnih Slovencev in Slovenk na teh protestih (očiščenih politične navlake) sporoča, da gre za nepovratni proces, da se končno ustvarjajo pogoji za državo vseh državljanov.

Srečo Knafelc, Krvava Peč