Nekaj takega se dogaja ta čas v moji dolini, ko se velik del javnosti bori proti nameri, da bi v šoštanjski elektrarni poleg lignita kurili še komunalne odpadke.
Spomnim se razprav v času, ko so potekale predstavitve izgradnje bloka TEŠ 6. Ne eni predstavitvi, bila je polna dvorana, smo bili samo trije, ki smo imeli pomisleke o tej investiciji. Sam sem bil sicer tiho, dva pa sta bila od drugod. Malo je manjkalo, da bi nas fizično odnesli iz dvorane. Take enotnosti za izgradnjo brez vsakih pomislekov nisem srečal ne prej ne pozneje.
Objektivno je bila v tistem času tudi taka varianta razvoja v dolini, da bi obnovili stara bloka, ju dodatno opremili z napravami za čiščenje plinov, ki nastajajo pri izgorevanju lignita, in rudnik zapirali postopoma, tako kot bi narekovala življenjska doba starih blokov. Sočasno pa bi se energetika v dolini prestrukturirala v nove programe. Tako razmišljanje sem izrazil tudi v razgovoru z novinarko za časopis Dnevnik, ko so delali reportažo o Zasavju in Šaleški dolini. Bila so objavljena.
Žal je bila politika doline in vlad, ljudi v EGS, poslovodstev podjetij energetike v dolini in še koga – bilo jih je veliko, ki so videli v izgradnji velike zaslužke in denar na skritih računih – drugačnega mnenja.
Zato imamo danes blok 6, nekajstomilijonske obveznosti za vračanje kreditov za izgradnjo in proizvodno ceno, ki ni taka, kot jo je predvideval investicijski program. Saj se spomnite, da je bila investicija ekonomsko utemeljena na ceni lignita 2,25 evra za GJ.
V tem grmu tiči razlog, da bomo prej ali slej v dolini kurili odpadke. Država ima več razlogov, da bo to uresničila. Prvi je ekonomski vidik, da se vsaj malo znižajo stroški proizvodnje elektrike v TEŠ in bo EGS lažje odplačeval kredite in obresti zanje. Drugi je ta, da je država odgovorna, da najde rešitev za kopičenje odpadkov, ki jih ustvarjamo v izobilju zaradi naše potrošniške kulture.
Da je politika utemeljevala investicijo z ohranjanjem delovnih mest, je znano. Kaže pa se, da ima investicija prav nasprotni učinek. Že zdaj se število delovnih mest zmanjšuje, s kurjenjem odpadkov pa bo prišlo še do nadaljnjega zmanjševanja zaposlenih v Premogovniku Velenje.
Če bi bila sprejeta varianta postopnega ugašanja proizvodnje elektrike iz premoga in prestrukturiranje energetike v dolini z novimi programi, znanja je bilo in je še veliko, bi zmanjševanje delovnih mest v rudniku nadomeščala nova delovna mesta v novih dejavnostih.
Res je, da prestrukturiranje ni enostaven projekt. Je mnogo zahtevnejši kot kupiti novo elektrarno. Vendar razvoja brez tega pač ni. Žal ga tudi ne bo, ker je dolg iz kreditov prevelik in tudi kultura razmišljanja o razvoju taka, da pričakuje, da bo ob zapiranju rudnika za to poskrbela država. Noben kmet, ki kmetuje na sodobni kmetiji, ne razmišlja tako.
Nikogar ne krivim. Taki sta bili pač struktura ljudi in njihova razvojna filozofija. Tudi ta ima svoj izvor v dolgoletni filozofiji razvoja doline. Nekoč sem jo strnil v stavek: »Zaslužimo si, da dobimo, in storili bomo vse, da dobimo.« Če bi veljala filozofija, ki jo imajo v rudarskem mestu Idrija, »znamo in zmoremo in storili bomo vse, da bomo najboljši«, bi tudi v naši dolini lahko razvojno cveteli in industrijske cone ne bi bile prazne. Zdaj pa je za to kriva nezgrajena cesta.
Odločitev za kurjenje odpadkov je bila sprejeta tisti trenutek, ko je bil sklenjen dogovor, da bo Premogovnik dobavljal elektrarni premog po 2,25 evra za GJ. Na tej ceni je bila investicija ekonomsko utemeljena. Kakšna je danes cena, ne vem. Vem pa, da je veliko višja. Prav ta razlika in ogromne prekoračitve vrednosti investicije od prvotno načrtovane so črna luknja, ki jo je mogoče delno pokrivati s kurjenjem odpadkov. Vode v Dravi je premalo, da bi pokrivala zgrešeno investicijo.
Vsi, ki danes protestirate, se zavedajte, da ste k temu pripomogli tudi sami, ko ste pred leti soglasno podpirali investicijo in videli le do konca svojih iztegnjenih rok. Ko še ni bilo gradbene jame, sem zapisal in je bilo javno objavljeno v osrednjem slovenskem časopisu, da investicija v blok 6 ni razvojni projekt stoletja, kot je trdila lokalna politika, pač pa razvojni harakiri za dolino.
Silvester Koprivnikar, Velenje
