Roko na srce, ni videti, vsaj vizualno ne, kaj pretirano poskočen tip, prej obratno, a berem, da je celo potapljač, da pa bi mu suverenost curljala iz ušes, tudi ni videti. A ostanimo, kolikor je le mogoče, znotraj dostojne in ne žaljive retorike, kljub nekaterim potezam, zagotovo naročenim z vrha, ki so pustile v javnosti velik dvom o njihovi smiselnosti, strokovnosti in zakonitosti. Naj spomnim na dve: osebni poizvedovalni obisk na Zavodu za blagovne rezerve, ko so mediji razkrili čudne navezave ministra za gospodarstvo Počivalška v zvezi z nakupi protivirusne zaščitne in medicinske opreme, ter umik Darka Muženiča z vrha Nacionalnega preiskovalnega urada takoj, ko je seznanil javnost, da so tudi v NPU začeli preiskavo omenjenih poslov. V petek pa še tretja: pregraditev celotnega trga Republike v Ljubljani in onemogočanje že tradicionalnim miroljubnim protestnikom, da bi manifestirali svojo jezo in protest do vlade in policijskega nasilja s prebiranjem ustave pred parlamentom. Prizori, ko specialci v polni bojni opremi odnašajo sedeče mladce s trga z ustavo v roki, že krožijo po svetu.
A kar me je privedlo do tega, da bi se malce na širše oglasil, je izjava, ki jo je novi prvi policist, sicer – beremo v njegovem CV-ju – strokovnjak za mejna vprašanja, dal v intervjuju za Dnevnikov Objektiv minulo soboto. »In kaj je narobe,« je dejal, »če bi bili po celi Sloveniji vojaki?«
Ne vem, kaj poučujejo v Tacnu o odnosu med civilno in vojaško sfero, tudi ne, kaj v Ženevskem centru za demokratični nadzor nad oboroženimi silami, s katerim je g. Travner, ko je za nekaj let zapustil policijske vrste in se šel podjetništvo, sodeloval. A da se povratnik k policiji, ki mu je težko očitati, da nima znanja, izkušenj in ustreznih kvalifikacij oziroma referenc, proslavi s tako izjavo, s tezo, da bi bilo povsem v redu, če bi s policisti po mestih in vaseh, po cestah in avtocestah ter ob mejah oziroma po vsej državi patruljirala še vojska, ga mora vnaprej izločiti s seznama kot morebitnega vnovičnega dobitnika predsednikove medalje za zasluge. Še v starih časih pri SDS in še kje osovražene skupne države smo vojake JLA videvali le na dvoriščih vojašnic, ko smo šli kdaj mimo, ob kakšni državni proslavi ali kot pomoč ob delovnih akcijah ter naravnih nesrečah, in pa »graničarje« na pohodih ob meji. Bil sem tri leta carinik na mednarodnem mejnem prehodu v Škofijah in opazil vojake ne več kot petkrat, zelo diskretno so šli mimo. Z novo, samostojno, neodvisno ter demokratično državo smo vojsko odmaknili tudi z meje, in to ne brez razloga, ter nadzor slednje prenesli na policijo, mar ne, g. Travner?
A ustavi konje, si pravim, in pomisli, ali ima novi šef nacionalne policije v mislih morda kak zametek skupnega delovanja policije in vojske kot enega samega hibridnega telesa za zagotavljanje ozemeljske nedotakljivosti države in varovanje njenih državljanov na bolj racionalen in učinkovit način? Saj je tisto, kar vsa leta zagovarjam, in sicer ukinitev vojske oziroma njeno preoblikovanje v luči izzivov, ki nas čakajo in ki se napovedujejo predvsem zavoljo podnebnih sprememb. Zadnje čase namreč stroka opozarja tudi na sproščanje novih, današnjemu svetu še nepoznanih virusov in drugih prenašalcev okužb in bolezni. Priznam, da govorim zelo na pamet, toda vseeno: tretjino pripadnic in pripadnikov SV bi došolali v policiste, drugo tretjino prekvalificirali za potrebe sodne policije oziroma paznikov v zaporih, civilne zaščite in pomoči v zdravstvu ter domovih za ostarele – povsod beležimo kadrovsko podhranjenost – tretjo pa ohranili v bojnem stanju za sodelovanje na mednarodnih mirovnih misijah, izključno pod okriljem OZN.
Kaj pravite, g. Travner, bi se šli ta izziv? Če ne, hvala Bogu, da imamo še operativen in dovolj trezen parlament, ki ohranja vojsko znotraj sedanjih okvirov in pristojnosti. Pa če hočete res dobro policiji, če bi radi, da se ji povrne zaupanje javnosti, da postane spet ljudska, človeška, najprej prekličite »izredna stanja« ob petkovih protestih ter vrnite mandat g. Janši, izkoristite bonuse, ki jih zagotovo imate, in čim prej v zasluženi počitek, tako kot jaz.
Aurelio Juri, Koper