Prvi pomislek zadeva vsebinske razloge za poigravanje s to idejo. Župančičeva ulica je drugačna od Slovenske, je pretežno »stanovanjska« ulica. Ob njej so stanovanjske zgradbe, so ministrstva, nobene trgovine in je edina javna institucija Opera. Še ta je obiskovalcem odprta zvečer, čez dan je »mrtva«. Atraktivnih točk za pešce ob njej ni oziroma so jim dostopne tudi v sedanji podobi ulice (npr. Park slovenske reformacije). Zakaj bi jo torej preurejali v cono, prvenstveno namenjeno pešcem in kolesarjem, prebivalcem ob njej in drugim voznikom pa uporabo zagrenili s prepovedmi in omejitvami? Zakaj? Ker direktor Inštituta za politike prostora razmišlja, da ima ta del mesta »velik potencial za pešce in kolesarje«? V neposredni bližini so že peš- in kolesarske cone in je park Tivoli. Je ekskluzivnega »potenciala« še premalo? Namembnost mestnega prostora vendar ne more biti, ne sme biti podrejena viziji, ki privilegira izbrance med uporabniki prostora.
Dvome neti tudi bojazen pred posledicami, opaznimi na vseh ulicah z omejenim dostopom, saj omejitev duši opremljenost z večnamenskimi oskrbnimi funkcijami, namenjenimi prebivalcem mesta, pospešuje pa tiste, ki so namenjene prvenstveno turistom in gostincem. Teh v Župančičevi ulici za zdaj ni, niti ne kaže, da bodo v prihodnje, lahko pa služi izgovoru po »oživljanju« mesta z uvedbo »skupnega prometnega prostora« – seveda z izgonom avtomobilov in radiranjem cestnih parkirnih mest. Avtoritarno »od zgoraj navzdol«. Avtohtonih prebivalcev, primarnih uporabnikov ulice, se nikomur ne zdi potrebno vprašati za mnenje.
Enako vzvišeno je sklepanje oddelka mestne uprave, da »lokalna skupnost ni dolžna zagotavljati parkiranja za lastne potrebe stanovalcev na javnih prometnih površinah«. Dolžna v obvezujočem pomenu ni, je pa dostojno, da v vlogi službe javnega pomena deluje v korist in dobro počutje vseh enako, ne le v prid pešcem in kolesarjem. Da se izvornemu poslanstvu oddelek MOL izmika, kaže slabšalni pomen razlage »lastnih potreb stanovalcev« – kot da parkirna mesta služijo izključno njim in da so ne vemo zakaj manj upravičeni do rabe javnih prometnih površin kot drugi.
Pred naročilom projekta prenove Župančičeve ulice pričakujemo vsaj to, da bo mestna uprava izvedla anketo med prebivalci, stanujočimi ob njej in v ulicah, ki se stekajo vanjo. Pravzaprav med vsemi tangiranimi, ki bi jih predvidena »sterilizacija« prostora prizadela. Sicer bo participativni urbanizem le bled spomin iz »svinčenih časov totalitarizma«.
Marko Apih, arhitekt, Ljubljana