Tedni, ki so sledili, so Roka Rozmana izstrelili v center medijske pozornosti, potem ko je s somišljeniki vzpostavil več protestnih akcij proti omejevanju vloge naravovarstvenikov v procesih odločanja o infrastrukturnih projektih ter proti zaostrovanju pogojev za status delovanja v javnem interesu. Spletno peticijo Narave ne damo! je doslej podpisalo več kot 36 tisoč ljudi. Roka Rozmana so s protesta pred okoljskim ministrstvom odnesli policisti. Minister Vizjak ga poimensko omenja v svojih nastopih, v katerih mu pripisuje »anarhistično-ekstremistično delovanje«. V takšnem hudourniku je težko ohraniti mirno kri, a Rok Rozman, po izobrazbi biolog, je med drugim tudi kajakaš na divjih vodah, nekdanji olimpijec, ki je prepričan, da se najboljši odgovor za vse še zmeraj najde tam, kjer »govorita narava in zdrava kmečka pamet: med krošnjami, žarki, globokimi vdihi in molkom, ki ga zmorejo ribe in modreci«.
Dati glas naravi
»Odraščal sem tam: za Savo. Od jutra do večera sem tekal med polji in živalmi na kmetiji, ki so jo imeli naši sosedje, jezik narave je bil od nekdaj moj jezik. Predvsem pa jezik reke. Moj oče je bil ribič, zato sem ogromno svojih otroških ur preživel za Savo, hitro sem vzljubil ribolov, nato pa še kajak. V vodi, pod vodo, na vodi: to je postal moj vsakdan, ki ga živim še danes,« svojo vez z rekami pojasnjuje Rok Rozman.
»V kajaku reko začutiš drugače. Vidiš jo z drugimi očmi, opaziš njene skrite kanjone, okljuke, žuželke, tolmune, oblake in spoznaš domačine, ki živijo ob njej in od nje … Bolj ko sem veslal po rekah, več sem videl nenavadnih grozot. Smeti, odplak, jezov, ki so surovo uničevali nekdanje pestro vodno življenje. Videl sem poseke gozdov, uničevanje mokrišč, trajne poškodbe, ki jih je človek zadajal rekam, da bi sledil svoji nepotešljivi gonji za dobičkom. Če odraščaš na takšen način in če toliko časa preživiš na vodi, se v nekem trenutku v tebi nekaj zgane. Če nisi popolnoma aroganten in slep za lepoto, ti postane jasno, da narava in ljudje, potisnjeni na stran družbe, potrebujejo pomoč in zaščito.«
Nekaj se je zganilo in Rok Rozman je ustanovil Zavod Leeway Collective, s katerim je želel organizirano povezati ljudi, ki jim je mar za divje reke in neokrnjeno naravo. »Sit sem bil tega, da nam o varovanju divjih rek predavajo Angleži ali Nemci, ki so svoje reke že popolnoma uničili in ki niti približno nimajo takšnih zakladov, kot jih ima Balkan s svojimi rečnimi dragulji. Obenem smo se s prijatelji somišljeniki zavedali, da ti dragulji niso večni. Veliki investitorji ne skrivajo skomin po energetskih potencialih neukročenih balkanskih rek, balkanski politični voditelji pa niso imuni na finančne 'pomoči', ki jih takšni investitorji prinesejo. Vsaka hidroelektrarna pomeni veliko denarja, betona, cest, veliko možnosti za takšne ali drugačne posle, kar je skupek dejavnikov, ki pogosto preglasi glas tistih, ki razumejo pomen lokalnih skupnosti, neokrnjene narave in divjih rek.«
Ko umolkneš ob modrosti pastirjev
Rodilo se je gibanje Balkan River Defence, ki je leta 2016 prvič organiziralo turnejo po divjih rekah Balkana, Balkan Rivers Tour 1. »Povezali smo šest držav, Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno Goro, Makedonijo in Albanijo, sodelovalo je več kot dva tisoč ljudi iz 18 držav, od tega 502 udeleženca na vodi. 36 dni smo veslali, pešačili in plavali z rekami, ki jim grozijo jezovi, organizirali smo tudi protest pred rezidenco albanskega premierja v Tirani, ki je ključno pripomogel k ozaveščanju in kasnejši prekinitvi gradnje uničujočega jezu Pocem na reki Vjosi,« se spominja Rok Rozman.
»Vsako leto opozarjamo na druge nevarnosti, na novi jez ali akumulacijsko jezero, ki pretita balkanskim rekam in vasem, a način našega delovanja je zmeraj isti: s svojo prisotnostjo opozarjamo, ozaveščamo, zbujamo pozornost. Pridemo s kajaki, kanuji, transparenti, fotografi, mednarodnimi mediji, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Mikrofone pripeljemo do tistih, ki so sicer preslišani.« Rok Rozman se zelo dobro spominja trenutka, ko je prvič odklonil intervju za neko lokalno televizijsko hišo in novinarko napotil do domačina, albanskega pastirja. »Ko je spregovoril o svoji rekli, smo vsi v bližini dobili kurjo polt. To so bile modrosti! Modrosti človeka, ki je sposoben govoriti z naravo, saj v svoji ponižnosti razume, da mu omogoča obstoj. Takrat sem dojel, da delamo prav. Naša naloga ni, da se na kričanje odzovemo s kričanjem. Ampak da ozvočimo šepet, ki je nujen za preživetje,« povzema Rok Rozman.
