Te šibke države nimajo ravno tistega, kar vsaka država potrebuje za obvladovanje pandemije: vlade z institucionalno zmožnostjo, da zasnuje in uveljavi obsežen načrt ukrepanja, učinkovite policije, ki poskrbi za upoštevanje zakonov in predpisov, socialnega programa s pomočjo v denarju, hrani in drugih dobrinah ter zdravstvenih storitev za oskrbovanje okuženih.

Takoj je mogoče ugotoviti, da imajo omenjene države hude težave na področju javnega zdravstva. Medtem ko ima Evropa 4000 postelj na intenzivnih oddelkih na milijon prebivalcev, jih ima večji del Afrike pet na milijon prebivalcev. Mali, na primer, pa ima samo tri ventilatorje v vsej državi.

Za učinkovit odziv na pandemijo morajo ljudje tudi zaupati vladi. Toda te šibke države ne trpijo le zaradi pomanjkanja osnovnih kapacitet, ampak imajo največkrat tudi vlade, ki v očeh ljudi nimajo legitimnosti. V državah, kjer so še nedavno divjali vojaški spopadi ali v katerih se je razbohotila korupcija, veliko ljudi ne bi hotelo slediti niti vladi, ki bi bila sposobna ukrepati.

Močan zasebni sektor je prav tako nujen del učinkovite države, ki se je sposobna spoprijeti s pandemijo. Ljudem mora biti omogočeno, da delajo, ker lahko samo tako preživljajo svoje družine, vlade pa morajo imeti davčne prihodke, s pomočjo katerih lahko pomagajo tistim, ki nimajo možnosti, da bi delali. Vendar pa šibke države praviloma nimajo gospodarskih temeljev, na podlagi katerih bi lahko zadostile tem osnovnim zahtevam moderne družbe in države.

Na začetku krize je obstajalo upanje, da se bodo nekatere šibke države zaradi mladega prebivalstva in svoje izoliranosti izognile najhujšim zdravstvenim posledicam covida-19. Toda po prepričanju nas treh, ki smo sopredsedujoči Svetu šibkih držav, se to ni zgodilo. V zadnjih tednih so imeli Sudan, Južni Sudan, Somalija in Jemen podobno raven okuženosti in smrtnosti, kot smo ju videli v razvitih in visoko razvitih državah, ki jih je koronavirus najprej prizadel.

Pravzaprav so razmere v šibkih državah še veliko hujše, ker bodo te veliko bolj občutile gospodarske posledice, in to ne le zaradi ukrepov izolacije in karantene doma, ampak tudi zaradi tistega, kar se dogaja v drugih državah. Trgovina z državami, kot je Kitajska, se je izjemno zmanjšala, nakazila denarja, ki ga domov pošiljajo delavci na začasnem delu v tujini, so usahnila, cene surovin, še posebej nafte, so močno padle, proračunski primanjkljaji so vse večji. Ker so šibke države v veliki meri odvisne od uvoza hrane, se vse bolj omenja nevarnost lakote.

Težave revnih držav so težave vsega sveta

Vedeti moramo, da postajajo težave revnih držav težave vsega sveta, bodisi kot množične migracije bodisi kot organizirani kriminal, terorizem ali ekonomski učinki prelivanj (spillovers). Ker bo leta 2030 polovica svetovnega prebivalstva živela v šibkih državah, bodo ti problemi čedalje hujši.

Zato je prednostna naloga Sveta šibkih držav, da usmeri pozornost k izzivom, s katerimi se morajo te države spoprijeti. Svet šibkih držav, ki je sestavljen iz nekdanjih svetovnih voditeljev, ministrov, diplomatov, poslovnežev, akademikov in šefov organizacij za razvoj, kombinira najsodobnejše vrhunske raziskave s konkretnim podrobnim političnim znanjem, da bi lahko vplival na globalne in nacionalne nosilce odločanja, od katerih je odvisno, kako uspešno bodo šibke države prestale krizo in na kakšen način se bodo spopadle z obsežnimi ter v globino segajočimi izzivi.

Pri tem bodo odločilnega pomena decentralizacija, prilagodljivost in pametna uporaba podatkov. Tako na primer obstajajo številni dokazi, ki kažejo, da je »inteligentna zajezitev« lokalnih izbruhov pandemije pogosto bolj učinkovita in bolj primerna kot izolacija in karantena po vsej državi. Takšna spoznanja bi se lahko v šibkih državah izkazala za odločilna. A ukrepati moramo hitro, preden se konča akutna faza pandemije na zahodu in popusti občutek urgentnosti.

Pet priporočil

Oblikovali smo pet priporočil. Prvo je, da mora biti socialno zavarovanje preprosto in hitro izvedljivo. Včasih bo to pomenilo univerzalno pravico in upravičenost vsakega posameznika, ne pa natančne ciljne skupine. Mrežo mobilne telefonije je treba uporabiti za zbiranje informacij o trenutnih potrebah in za razdeljevanje majhnih, rednih, čeprav časovno omejenih izplačil.

Drugo priporočilo je, da je treba spodbujati domačo, lokalno proizvodnjo hrane. Sierra Leone na primer prideluje riž, a v zadnjih desetletjih je država postajala čedalje bolj odvisna od uvoza. Sploh je treba reči, da Afrika razpolaga s 60 odstotki vse neobdelane zemlje na svetu, primerne za rast pridelkov. Prizadevanja za lokalno proizvodnjo prehrambnih izdelkov je treba hitro in močno povečati.

V skladu s tretjim priporočilom mora mednarodna skupnost, ko bo na voljo novo cepivo, poskrbeti in zagotoviti, da bogate države s tržnimi cenami šibkim ne bi preprečevale dostopa do teh cepiv. Kadar gre za grožnjo patogenega nalezljivega povzročitelja bolezni, nobena država ni varna, dokler niso varne vse. Spodbujati in pospeševati moramo izdelavo več cepiv, da bi zagotovili hitro in obsežno distribucijo.

Kot četrto velja, da podjetja v šibkih državah potrebujejo neposredno podporo. Najboljše institucije na področju financiranja razvoja ugotavljajo, da so majhna podjetja v revnih državah pogosto prezrta in da obstaja tendenca, da postanejo žrtve perverznega učinka velikih ciljev in predpisov (ker je neki cilj bolj preprosto doseči z naložbami v velike projekte v velikih državah). A ravno majhna podjetja si zaslužijo več naložb.

Kot zadnje pa velja, da mora G20 storiti več za podporo močno zadolženim šibkim državam, ki so prisiljene izbirati med plačevanjem tujim posojilodajalcem in reševanjem svojih prebivalcev. Države, ki prejemajo bilateralno razvojno pomoč, morajo samo letos odplačati okoli 40 milijard ameriških dolarjev (36 milijard evrov) javnim in zasebnim posojilodajalcem.

Da bi preprečili proračunski šok v teh državah, vse članice G20 pozivamo, da razglasijo moratorij na dolgove, in to ne le do prihodnjega leta, temveč za celotno obdobje krize. Poleg tega je nujno, da vse šibke države vzpostavijo sklade za pomoč v sili, s čimer bodo prispevale k prizadevanjem za zajezitev covida-19 in ublažitvi negativnih gospodarskih posledic – to velja tudi za države, ki pri finančni pomoči Svetovne banke ali Mednarodnega denarnega sklada običajno ne pridejo v poštev.

Covid-19 bo poglobil že obstoječe rane v šibkih državah po svetu. Toda s hitrimi globalnimi ukrepi lahko ublažimo najhujše posledice pandemije. Če smo se v tej krizi česa naučili, potem je to nauk, da je mogoče reševati življenja in tisto, kar omogoča preživetje, če smo hitrejši od virusa.

© Project Syndicate DAVID CAMERON je nekdanji britanski premier. Nobelovka ELLEN JOHNSON SIRLEAF je nekdanja predsednica Liberije. DONALD KABERUKA je posebni odposlanec Afriške unije za mirovni sklad.