Tisti, ki je kdaj stopil v ledeno mrzlo vodo, ki jo zgolj kakšna stopinja ali dve ločujeta od zmrzovanja, se mora še dobro spomniti, kako neznosno boleč je občutek, ko se mraz zaleze v kosti in izzove trganje in pikanje, kot bi z vso težo stopil na žeblje. Zato je toliko bolj neverjeten pogled, ko Emil Ledenko z vzdevkom Ledeni mirno in lahkotno stopi v mrzlo vodo, ki ima zgolj pet stopinj Celzija. Ko mu voda seže do pasu, se potopi vanjo do vratu in zajame trenutek, ki traja minute dolgo. Z njim sta člana njegove Ledene družine Simon Schnabl in Stanko Šajn, ki prav tako spoprijateljena z mrazom zaplavata po ledeno mrzli Kamniški Bistrici.
Pozitivne spremembe
Tak prizor se odvija v dolini Kamniške Bistrice skoraj vsak dan. »Včasih nas je deset, včasih več, včasih trije tako kot danes,« reče Emil Ledenko, eden od začetnikov prakticiranja zavestnega dihanja po metodi Wima Hofa in kopanja v mrzli vodi pri nas, ki je potem, ko je opazil vrsto pozitivnih sprememb na sebi, začel s to metodo seznanjati še druge.
»Pred 15 leti sem dobil diagnozo najhujše oblike artroze kolkov, ki mi je povzročala neznosne bolečine. Stanje se je poslabševalo, telo mi je dobesedno drevenelo, obuti si nogavice je bila znanstvena fantastika. A verjel sem, da rešitev mora obstajati,« pripoveduje nekdaj eden najperspektivnejših nogometašev v nekdanji Jugoslaviji. Ko mu je zdravnik dejal, da se večina ljudi s pol manjšimi obrabami odloči za umetni kolk, se je Emil odločil, da na operacijo ne gre. Če obstaja razlog, da je do tega prišlo, mora obstajati tudi način, da se tega rešim, si je rekel.
Čez čas se je seznanil z metodo Wima Hofa in Emilu je telo samo pokazalo, da je prav to, kar išče. Začel se je učiti neposredno od Wima Hofa in po treh letih vsakodnevnega prakticiranja zavestnega dihanja in mrzle kopeli se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo za 80 odstotkov.
A to je bila le ena od pozitivnih sprememb, ki jih je opazil Emil Ledenko. Izboljšalo se mu je splošno počutje, dvignila samozavest in samopodoba, imel je več energije in notranjega miru, bolje je deloval v odnosih z drugimi in s sabo.
»Zjutraj naredim od sedem do osem serij dihalnih vaj. Sledijo mrzel tuš, tibetanske in raztezne vaje ter vaje za moč. Ta dveurni ritual je moj začetek dneva, a temelj vsega so dihalne vaje,« pove.
Vsako kopanje v mrzli vodi se namreč začne z dihanjem in sproščanjem. Okrog dvajset minut ležijo Emil, Simon in Stanko na penasti blazini, slišati je mogoče le petje ptičev in zvoke vetra, ki jih nekajkrat prekinejo močni človeški izdihi.
»Globoko dihanje je v prvi fazi nujno. Delali smo globoke vdihe in krajše izdihe, nato po zadnjem izdihu v seriji nehali dihati in držali sapo tako dolgo, kot smo lahko. To je od dve do tri minute, včasih tudi pet minut,« razlaga Ledenko, kakšno je zavestno dihanje, s katerim je mogoče pomiriti telo in um do te mere, da človek brez težav premaga svoje največje strahove in se potopi tudi v ledeno mrzlo vodo. »Poudarek je, da se ne mučimo. Takoj ko začutiš, da ti je nelagodno, ko se vklopi impulz po vdihu, vdihneš,« doda.
Kar 23 minut v ledeni vodi
Po končanem dihanju Emil, Simon in Stanko odkorakajo proti smaragdno zeleni Kamniški Bistrici. Kot bi bilo zunaj 30 stopinj Celzija, in ne deset, kot bi skočili sredi poletja v morje, in ne reko, ki tu na svojem izviru začenja svojo pot.
»Izredno težko je bilo začeti. Na delavnici je bil zame šok tako velik, da sem šel v vodo le do kolen in obrnil. Ker pa so ostali tečajniki uspeli, sem se na koncu prisilil za tistih 15 sekund muk. Potem je začel Emil organizirati redna kopanja in vsakič je bilo bolje. Sedaj hrepenim po mrzli vodi, in ko se ji prepustim, čutim olajšanje,« pripoveduje Simon Schnabl o svojem prvem srečanju z mrzlo vodo.
Tudi Emil Ledenko je imel najprej odpor do mrzle vode, bil je tako zmrzljiv, da se je kopal skoraj s kropom. »Mrzla voda mi je bila velik izziv,« pravi Ledenko, ki je začel postopno z mrzlim tušem in šele nato s kopanjem v mrzli vodi. Prvič ga je na kopanju spremljala prijateljica, za vsak primer, reče. Zdržal je 40 sekund in bilo je manj prijetno, kot je mislil. Po treh letih je preživel pri temperaturi vode od 2,5 stopinje do tri stopinje Celzija že celih 23 minut.
Toda: »To ni tekmovanje. V vodi smo tako dolgo, kot čutimo. Za aktivacijo vseh fizioloških procesov v telesu zadostuje že minuta in pol do dve minuti. Vse, kar je več, je le trening fokusa, saj greš globlje vase.«
Emil Ledenko je skozi ta proces peljal okrog 200 ljudi. Večina jih pride na njegove delavnice z močnimi strahovi, a vendarle ciljem, da uspe. In uspejo prav vsi. »Niti odstotek ljudi ne zmore iti samih v mrzlo vodo, ampak potrebuje nekoga, ki jih pelje skozi ves proces. Številnim uspe priti samim do gležnjev ali kolen ali se vržejo v vodo za sekundo in dve – pa zbežijo ven. Zakaj? Ker gre za tako močno izkušnjo. Mrzla voda dobesedno trga, ščipa, grize, peče in boli. V človeku se aktivirajo procesi preživetja, ki so najgloblji procesi, povezani z našimi najglobljimi strahovi. Prva stvar, ki se zgodi človeku v mrzli vodi, je, da se zakrči dih. Vzame ti sapo, mraz gre skozi telo in kosti te fizično bolijo, vključijo se vsi senzorji preživetja, ljudje hočejo bežati. Proti temu si lahko pomagamo le z dihanjem, da se povežemo s sabo in v vodi ustvarimo maksimalen fokus,« odgovarja Ledenko. Mrzla voda ni nevarna, doda, razen če zaradi morebitne panike ne bi mogli iz nje. Potem lahko nastane hipotermija, telesna temperatura upade pod kritično raven, ko začnejo tudi organi odpovedovati.
Blaženost in mir
»Ko smo v vodi, ni ne preteklosti ne prihodnosti, je le sedanjost. Človek izgubi občutek za čas. Občutki, ko prideš iz vode, pa so najbolj podobni nekemu blaženemu stanju. Čutiš pomirjenost, ljubezen, spokojnost. Objel bi ves svet,« reče Simon Schnabl. Od lanskega poletja je tudi njemu postala mrzla voda rešiteljica in prijateljica hkrati. »Življenje je zdaj kakovostnejše, saj dojemam okolico in težave drugače. Preden sem prišel na Emilovo delavnico, nisem mogel objeti ljudi, ko pridem iz vode, objamem vsakega, tudi tistega, ki ga ne poznam. Poleg tega sem s kopanjem v mrzli vodi preveril nekatere stvari, ki so se mi zdele prej nemogoče. Tako duševno kot fizično sem prerojen. To, kar počnem, je bilo še pred letom dni popolnoma zunaj mojih okvirjev, nepredstavljivo, nemogoče,« razlaga Schnabl.
»Z dihanjem in mrzlo vodo uravnavamo hormonski sistem, spreminja se telesna biokemija, telo postaja alkalno, ker dobijo celice več kisika. Začnejo se sproščati hormoni sreče, endorfin, dopamin, serotonin, medtem ko se stresni hormon kortizol zbije na najnižjo raven. Sledijo občutki rahle zadetosti, a zadetosti od kisika, ki se dodatno sprošča iz krvi v celice, mišice tkiva in organe. Vse to občutimo kot radost, pomirjenost s sabo in svetom,« pojasnjuje Emil.
Wim Hof je s svojim načinom dihanja in mrzlo kopeljo postavil na glavo marsikatero znanstveno prepričanje. »Znanost je povabil k sodelovanju in tako so ga priklapljali na vse mogoče aparature. Dokazal je, da lahko z zavestnim dihanjem in mrzlo vodo vplivaš na vse pomembne procese v telesu, na hormonski, imunski, krvožilni in živčni sistem. Pri tem se aktivira tudi hipotalamus, ki je neposredno povezan z uravnavanjem telesne temperature, in ravno to nam omogoča, da smo lahko toliko časa v vodi. Sam sem si pred dvema letoma zlomil kolk in po operaciji mi je zdravnik napovedal od tri do šest mesecev okrevanja, a popolnoma sem okreval po petih tednih in pol. In ne, noben fenomen nisem. Kajti če enemu človeku nekaj uspe, potem je mogoče. Ali bo tudi nekdo drug to zmogel, pa je drugo vprašanje,« pravi Emil Ledenko - Ledeni.
